Ne morem se točno odločiti, kaj je pravilno. Pa se mi zdi, da pravzaprav ne igra velike vloge. Nekaterim se zdi nenormalno čuno to, da na potovanjih pišem blog. To, da po najbolj zakotnih ulicah iščem “cyber caffee-je” in tolčem po tipkovnici itak brez šumnikov, včasih celo brez nam poznane abecede. Ampak tako je. That is I, Mic in to je pač del mene. Rad delim vse kar imam …
Toshiba je lansirala nov tablični računalnik, pred njo že Apple. Za na potovanje bi imel nekaj takšnega. Drobnega, tankega, lahkega. Delujočega, uporabnega za branje knjig, pisanje bloga, urejanje fotoutrinkov in še kaj. Nekaj, za urejanje spominov in tolažbo, ko sem sam. Nekaj preprostega.
Na povabilo Toshibe sem spisal zgodbico o moji prvi izkušnji s prenosnim računalnikom. In sem se zamislil …
“Dragi Mic!
Težko začenjam tole pismo. Čutim in preprosto vem, da zame ni prostora več v tvojih vselej daleč tja v prihodnost hlastajočih mislih. Nisi isti. Ne na boljše, ne na slabše. Le spremenil si se. Jaz ostajam v trenutku. Ne, resno mislim. Obstal sem točno tam, kjer sva zadnjič se spogledala. Skozi mozaik nekaj tisoč, takrat še ne milijon ali milijardo, drobnih barvnih pikic si zaključil najino poznanstvo.
In jezen sem, priznam. Ne zdi se mi pošteno, da sem vedno oprostil ti tiste vse oguljene in grobe torbe, vroče mize in prostore, vonj po nečem sladkem na konicah tvojih prstov. Ni prav, da me sodiš po številkah in pustiš.
Vem, da ne verjameš, a še vedno se prav živo spomnim, kaj najprej si naredil, ko povabil si me k sebi v novo domovanje. Odprl si škatlo, sicer grobo, a pustiva to, nato pa … ne, nisi me pogledal z vseh zornih kotov, pretipal ali brez pozdrava izkoristil. Povohal si me. Včasih, ko bil si še majhen, si temu rekel “vonj po Nemčiji”. Se spomniš? Povohal si me! Ne upam si trditi, a zdi se mi, da bil sem tvoja prva last. Samo tvoj. In vem, da si me cenil in imel me rad.
Danes slišim, da pot te vodi daleč naokoli. Nimaš miru. In takšnih trenutkov, kot sva doživela jih midva, je menda vedno manj. Razumem te. Ne samo to. Prav imaš! In ne zameri mi, ker želel sem ti vzbuditi slabo vest. Včasih je napad najboljša obramba. Mi pač smo. Preprosto tu zato, da vam polepšamo, olajšamo in posladkamo trenutke na tisti poti, ki jo izberete sami. Mi pač smo …
Prepričan sem, da tole sporočilo se blešči na nečem novem, brezhibnem in modernem. Sam ne sežem temu do kolen. Pa vendar vem, da sva skupaj začela tole pot. Vem, da si mi hvaležen, za mojo potrpežljivost in vem, da so trenutki, ko se spomniš name. Hvala ti.
Tvoj v1.0″
Jaz od lanskega poletja tovorim na potovanja majhen 7″ Asusov netbook. Za mejle, surfanje in bloganje je super, pa še kak film se da pogledat na posebno dolg(očasn)ih vožnjah! 🙂
hudo. neki takega bi mel! a se slučaj pe kaksn photoshop pa kej za filmcke obdelvat nalozit? 🙂
Naložen imam Ubuntu z vse polno (brezplačnimi) programi, tudi takimi za obdelovanje fotografij (Gimp) in filmov. Ampak za resno delo je ta stvar vendarle premajhna, bolj je namenjena zgoraj naštetim dejavnostim.
aha aha. nekej malega lustnga bi rabil …
a to si mogu napisat zgodbico, pa mogoče dobiš?
js ti iz srca privoščim… da se bo njih, tole tvoje pisanje tut tak dotaknalo, kot se mene. zmeri…znova…
🙂 dobim prav gotovo ne. na žalost 🙂
sem pa res zael mal razmišljat o tem …
hvala :*