Zasebni koncert v Kyotu

Ob vsakem potovanju potujemo trikrat.

Prvič, ko ga načrtujemo. In tu sva danes midva. S tem najinim Zanzibarjem. In načrtovanje potovanja ni nikakršen rocket science. Pri nama to izgleda preprosto tako, da a.) gledava fotke na Google Earth, b.) bereva bloge tistih, ki so tam že bili ali c.) gledava najnovejše fotografije z dotičnim tag-om na Instagramu. In misli plavajo. Sprašujeva se, kako bo izgledali to ali ono. Kako bova dobila najcenejši prevoz. A so plaže res tak lepe, kot na fotografijah. Kdo je prvi, ki naju bo nategnil.

Drugič, ko dejansko potujemo. Spomnim se, kako sem Katko ob vzletu z bangkoškega letališča proti Myanmaru vprašal: “Kakšen misliš, da bo Myanmar?” In je rekla, da bo zlat. In čez nekaj ur, ko sva pristala v Yangonu, je bil res … zlat. Ta kleš pričakovanj in dejanskih doživetij je verjetno tisto, za kar sploh potujemo.

In trejič, po tem, ko smo doma in od konca potovanja mine nekaj mesecev, morda leto ali več. In tako sem danes, ko sem izbiral fotografije za najino “potopisno predavanje” to soboto v Ljubljani, naletel na tole spodnjo fotografijo. In dobil kurjo polt. Prisežem. Kljub temu, da je fotka totalno u k**cu in da je daleč od tega, da bi nosila kakršnokoli umetniško ali estetsko vrednost, mi je priklicala enega najlepših spominov.

IMG_3551

Takole gre, na kratko. Bila sva v 17. mesecu najinega potovanja. In let proti domu sva si že rezervirala. Finance so šle suvereno h kraju, midva pa sva bila v nekem takem manično-depresivnem zen stanju. Po domače to pomeni, kot da bi med polsnu lizal sladoled z okusom po limoni in mletem mesu (Nujna opomba: Dejansko sem na svojem potovanju po Venezueli leta 2010 v slaščičarni, ki drži Guinnessov rekord v največji izbiri sladoleda, poskusil sladoled z okusom po mletem mesu. No, to je to depresivno zen stanje.).

IMG_3563

In med najinim sprehodom po Kyotu, ki je by the way eno najlepših mest na našem planetu, sploh če zraven beseš še knjigo Geisha, sva ob robu nekega gozda sledila pritajenim zvokom godal. “A greva pogledat?” me je vprašala. “Ne vem, če je tole sploh v živo,” sem odgovoril. Pa sva vseeno šla. Med ličnimi japonskimi hiškami navzgor, mimo nekaj hihitajočih se deklic v kimonu in s sončnimi žarki obsijanih japonskih javorjev. Ko sva hodila že tako dolgo, da sem postal lačen (Še ena nujna opomba: to sploh ni nujno tako dolgo, ker v principu sem jaz lačen na povsem random trenutke), sva prišla do velikih zelenih vrat. In ker ob njih ni bilo prav nikogar, za njimi pa vse glasnejši zvok prijetnih melodij, sva vstopila.

In, poglej, prisežem, stopila sva v tale amfiteater zgoraj-zgoraj in nemo obstala pred razigranim orkestrom. In katero skladbo so ravno igrali? Tole:

Zaključijo, midva zaploskava, nasmejani pozavnist pokaže dirigentu na naju, ta se obrne in s tihim glasom, ki ga stopnice amfiteatra brez težav ponesejo do naju, pravi: “Pozdravljena. Dobrodošla. Naša edina poslušalca.” Smeh. “Tole je naša javna vaja za jutrišnji nastop. In ker ni nikor drugega, bomo igrali samo za vaju.”

In so. Vsako skladbo nama je posebej napovedal. Naslovov nisva niti približno poznala.

Ob koncu koncerta so nekaj glasbenikov, dirigent, pa tudi bobnar (interna muzička šala) stopili do naju in se nama še enkrat zahvalili. Midva pa njim nazaj, in spet oni nama, pa midva njim, pa oni s priklonom do 30º, pa midva do 45º, pa oni skoraj do pasu itd. No, o tem, da je to, da so Japonski hladni, za lase privlečen mit, sem se enkrat že razpisal.

Nekatere stvari pridejo za tabo. Po mesecih, letih, desetletjih. In nič ni narobe, če jih v danem trenutku in prostoru ne znaš ceniti do obisti. Pač še ni čas. Pomembno je, da jim putiš priložnost. Stvarem, dogodkom, ljudem …

Vpiši svoj komentar ...

Loading Facebook Comments ...

Leave a Reply

Your email address will not be published.