Kam pa zdaj naprej?

Ta trenutek sva v Kuala Lumpurju. Tukaj sva se ustavila za celih 36 ur. Z enim samim namenom – da ujameva visoko sezono durianov in se jih najeva do onemoglosti. No, iz te moke ne bo kruha. Zaradi nepričakovanega vremena sezona zamuja. Za vsaj mesec in pol. “Pridita nazaj čez kakšen mesec,” nama pravijo in ob enem pod nos pomolijo nekaj primerkov, ki jih vseeno imajo in za katere bi odštela tudi več kot 30 eur. Ne, hvala. Bova drugič. Lažem. Enga si sva si vseeno privoščila. 🙂

V eni roki nosim kokose, v drugi rooooki rumenoplavuto tuno! 🙂

Jutri pa letiva proti Južni Koreji. Nikoli ni bila ravno na vrhu seznama najinih želja, a bolj kot bereva o njej (predvsem pa njeni hrani), bolj se veseliva. Pričakujeva nič kaj veliko, časa imava dobra dva tedna. Seoul in malce naokoli, pa bo kar bo. Če ima kdo kakšen predlog, prosim, na dan z njim.

Sva pa na fotoaparatu našla še nekaj prijetnih utrinkov najinih zadnjih dni na Wakatobiju. Izvolite jih.

Še odgovor na vprašanje, kaj je tole? Tole je lokalna specialiteta. Spečeno oko velikanske tune. So rekli, naj ga zmaževa, pa sva ga. 🙂

Vpiši svoj komentar ...

Loading Facebook Comments ...

Leave a Reply

Your email address will not be published.