Trenutno smo doma

Razmišljanja

Kako otroka dojemata potovanje?

Verjamem, da večina tistih, ki nama zastavljate vprašanje: “Zakaj na takšna potovanja, če se pa otroka itak ne bosta nič spomnila?”, ne mislite nič slabega, ampak vas odgovor na to vprašanje resnično zanima. Rad bi delil nekaj trenutkov, dogodkov, misli zaradi katerih sam pri sebi vem, da je odgovor na zgornje vprašanje lahko tudi tako preprost kot le: “Ker nam je takrat neskončno lepo.”

Islandija (Lila 1,5 let)

Naše prvo daljše potovanje je bilo leta 2021 poleti, ko je Lila ravno dopolnila leto in pol, korono pa smo vsi skupaj razumeli že ravno toliko, da so se počasi pričele odpirati privlačne destinacije. Islandija je bila takrat ena redkih držav, ki je bila odprta za cepljene, pa še mask ni bilo potrebno nositi nikjer, le na letališču.

Vidite tisto fotografijo zgoraj, tretjo po vrsti? Lila z zelenimi slušalkami? Ta vožnja s helikopterjem nad delujočim z vulkanom se ji je zapisala tako močno v spomnim, da še danes, tri leta po tem, rada govori o tem, kako je imela velike zelene slušalke in kako se je oči držal sedeža pred sabo, se nagibal stran od okna in ga je bilo na smrt strah. Kar je seveda laž, velika laž, ker ta otrok pač laže. 😉

Tajska (Lila 3 leta, Art 6 mesecev)

Na začetku leta 2023 sva nas krstila v štiri, pa smo šli na Tajsko. “Drug teden gremo na Tajsko, danes pa … po paaaaaajskoooo” smo se žgečkali in se mentalno pripravljali na to potovanje. Tajska. Lepa, mirna, dišeča, okusna, varna, enostavna, priročna, organizirana. Ravno prav umazana.

Tajska – budizem. Se razume. In na vsakem vogalčku oltarček in v njem Buda. Najprej seveda vprašanja, kaj je to Buda in kaj delajo tetke, ki zjutraj stojijo pred njim z dišečimi palčkami, si jih naslanjajo na čelo in nekaj čebljajo.

Oči: “Veš, te tetke vsako jutro Budi povedo, kaj si ta dan želijo, in Buda jim pomaga, da se to uresniči.”
Lila: “A če hočejo čokolado, rečejo, da bi imele čokolado?”
Oči: “Ne, čokolade ne, lahko pa brokoli!”

Zadnji dan smo v Bangkoku kupili malega pozlačenega Budo, ki ga je Art pred nekaj tedni brutalno vrgel na tla, da mu je odletela glava in je sedaj pohabljen zalepljen s sekundnim lepilom. Ampak pustimo to. Tega Budo imamo, kot je menda prav, na najvišji polici v dnevni sobi. Ne rečem, da vsako jutro, a vseeno zelo redno ga Lila pogleda in si zaželi vse od “da bi bil danes lep sončen dan”, do tega “da bi šli čim prej spet na Tajsko”.

Roadtrip do Barcelone (Lila 2 leti in še malo, Art v trebuščku že 6 mesecev)

“Oči, jaz tako uživam v avtu,” je rekla enkrat (najbrž po nesreči) in oči je pograbil priložnost z vsemi udi in jih peljal v 1500 km oddaljeno Barcelono in iz tega naredil 3-tedenski roadtrip z avtom čez Italijo in Provanso v Franciji do Barcelone. Pri meni je treba bit res previden, kaj si zaželiš 🙂

Tale trip je bil, iskreno, res precej naporen. V avtu smo pogosto preživeli tudi 6, 7 ali celo 8 ur, seveda s postanki pa vendar. Bile so bruhice, pa driskice, pa zastrupitve z ostrigami (oči, ker je spet pretiraval) in dolgčas. Jop, tudi dolgčas je velik del potovanj in zanimivo, da se pogosto ravno skozi ta del najbolj povežeš. Ker takrat iščeš načine, kako se boš zabaval le drug z drugim. In si izmišljuješ igrice, pa pravljice, pa se igraš neumnosti, ki se jih sicer ne bi. In se spoznavaš. Ker otroke je treba najprej spoznat …

Vsako jutro

Prisežem. Vsako jutro, ko Lila vstane (vstane seveda prva), pride k očiju, mi zleze pod kouter, in reče “Oči, a mi poveš kaj o potovanju?”. Kaj pa te zanima? “Karkoli.” In včasih je to zgodbica z naših skupnih potovanj, včasih je to zgodbica o potovanjih, kjer sta bila mami in oči sama. Bližje je naše novo potovanje, bolj se pogovarjava tudi o njem. Gremo tudi na Koh Phangan! Hahahaha, ker to pač zveni tako hecno, da je za znoret. In Dubai in Hongkong. Hahahaha. A bomo jedli sushi? Kaj pa mango? Pa pasijonkeeee! A se bomo peljali s tuktukom? Bomo šli na masažo? A bom videla Elzo? (p.s. po novem se je to iz zgolj jutranje rutine preselilo tudi na takrat ko sedi na školjki, kaka in ji je seveda dolgčas.)

Naša nova mantra je “bodimo odprte glave”. To je nakaj, kar Lili (posledično pa tudi Artu) prodajava že lep čas. Odprte glave, ko poskušamo nove jedi (hop, pa je Lila po novem nora na sushi). Odprte glave, ko spoznavamo nove prijatelje. Odprte glave, ko nas je strah pred nečim novim …

Najbrž se ne bosta spomnila vsega, zato pa kracava tule kot nora. Pa fotkava in snemava. Želim si, da bo Lila imela v srednji šoli seminarsko nalogo, kjer bo pokazala svoje fotke z njenih prvih potovanj in na koncu rekla: “Moja mami in oči sta bila res super!” Aja, če bova takrat že umrla? Upam, da ne, ampak ta izjava boljše zveni v pretekliku.

Prejšnji prispevek
Naslednji prispevek

Sorodni prispevki

Sorodne objave

Zanzibar. Prenočišča od 6 do 600 dolarjev.

Zanzibar je širok 40 in dolg 80 kilometrov. Od severa do juga teče nova,...

Z motorjem do U-Bein mosta (Mandalay, Myanmar)

Najdaljši teak-ov most na našem planetu je najlepše ujeti ob sončnem zahodu. V Mandalayu najemite...

Skregana po najboljše momote

S "sotrpini", ki jih srečujeva na najini poti, smo si edini: najlepše, kar lahko...

TOP 5 trekingov na otoku Tenerife

Tenerife imava, kot še toliko drugih krajev, na najinem seznamu 'jooooj, tudi tja morava...

Iz Kalkute v Varanasi

Kalkuta je bila do naju prijazna. Prvič sva si privoščila sobo s klimo, v...

Prva pomoč: Jezero Inle (Mynamar)

22 km dolgo Inle jezero je znano po zanimivem načinu ribolova, kjer ribič z eno...

Utrinki

Komentarji

Odgovori

Vnesi odgovor
Vnesi ime