Četrti dan najinega road tripa. Pristala sva v mestu Chiang Rai. Modrega neba nisva videla že več kot mesec dni. V zraku se vije rumenkasto siva megla, ki ob popoldanskem soncu dobi še odtenek rdeče in tik pred sončnim zahodom še roza barve. Razgledov ni. Niti do sesednjega hriba. Tukaj je namreč sezona požiganja. Domačini se ne odlepijo od svojih zaščitnih mask čez usta, midva pa se tolaživa, da “tako malo to ni nič.” In včasih grdo zakašljava.
Kljub vztrajnim “you should take a taxi, sir“, sva do magičnega Belega templja prišla z lokalnim avtobusom. Sonce je bilo ostra rdeča pika nekje daleč za meglo in iz zvočnikov ob templju se je slišala skoraj apokaliptična glasba. “Pritiče,” sem pristavil.
Premikava se na blef. Avtobusi, ki na Tajskem švigajo v smeri smeri neba dan in noč, nama dajejo svobodo, da lahko raziskujeva. In res je lepo. Drugače, kot o Tajski pravijo najini poprejšnji zapisi. Mirno. Prijazno. Nič divjih besed in agresivinih prodajalcev.
Zanima me, kako bo maja na tajskih otokih …
