Doma sva. V Ljubljani. In vstisi o Omanu počasi dobivajo jasnejše barve, oblike in iščejo tiste špranje v spominu, v katerih bodo najbolj varni. Čeprav sva pričakovala, da bodo zadnji dnevi tisti “ta-dolgi-dnevi”, ko se prestavljaš, postopaš, preobilno ješ, spiješ tisoč kav in pravzaprav čakaš le še na tist večerni let, se je kompas zasukal drugam.
Pred vrnitvijo v Muscat sva po srečnem naključju spoznala Nasserja. Tega nasmejanega gospoda spodaj. Desnega. A veš tisto, ko z nekaterimi ljudmi pač “klikneš”? In so vsa vprašanja zanimiva in vsi odgovori nagrajujoči? In tudi tišina med njimi ni moteča? No, to. Nasser je modus in mediana prebivalca Omana. Je razgledan, zelo. Dela za državo. Ima precej denarja in dva avtomobila (Mercedesa in Land Cruiserja). Poleg službe ima še nekaj svojih projektov (med drugim tudi guesthouse, v katerem sva živela nekaj dni in nasad datljev). Govori nadpovprečno dobro angleško. In je predvsem prijazen za znoret.
Z njim sva preživela zadnjih 5 dni. Do popoldneva je delal, takoj po službi smo se dobili. In po njegovim vodstvom raziskovali mesto. Ta restavracija (“Noro, kako dobre ribe”), ta trgovinica s halvo (“Aja, a to lahko kar vse degustiramo?”), ta glamurozni hotel (“Kava 6 eur?”) … in neskončne debate o islamu, njegovem pomenu, njegovem ugledu in prihodnosti. Noro lepo se je o takšni temi pogovarjati z nekom, ki je sposoben na to pogledati z višine. In obsvetljen z drugimi pogledi.
Nekaj je na teh Omancih. Sva dolgo gruntala kaj točno in na koncu morda našla srčiko tega, za kaj sva se počutila tako prijetno. Zakaj? Ker je to ena redkih destinacij, kjer so naju obravnavali kot sebi enaka. A razumete? Recimo na Tajskem te gledajo kot na vrečo denarja. V odročnih indonezijskih vasicah se te malce bojijo. V izgubljenih mestih Indije si zanje skoraj polbog. Na Japonskem si jim sprva tujec, potem pa te vzljubijo. V Omanu pa si isti kot oni. Isto finančno preskrbljen, razgledan v isto smer, s podobnimi željami in sanjami.
Nasser nama je uspel predstaviti Oman z zornih kotov, ki jih sama nikoli ne bi našla. Pač, vedno je super imeti lokalno rokico, ki te vodi sem in tja.
Potovanje sva zaključila s srednje napornim 24-urnim premikom (Muscat-Istanbul-Ljubljana), rahlo otečeno Katkino desno bezgavko, Micevim nagim skokom v sneg in pričakovanjem najinega Mochija, ki se ravno ta trenutek vrača od “babice” k nama. Juhuhu! 🙂
V prihodnjih dneh bova objavila kopico uporabnih prispevkov za vse tiste, ki vas Oman samo še rajca ali pa ste že 100 %, da je to vaša naslednja destinacija.
But first … coffee. In halva. 🙂
