Dneve zacenjamo zgodaj. Ob 7. Redko kasneje. Cez dobro urico je sonce ze visoko in mocno. Po vratu ze pece in treba je splanirati dan. Po eni noci v Adicori smo se vrnili v Coro. Ja, odlocili smo se, da Adicora ne ponuja vsega tistega, kar smo pricakovali, Coro pa nam sluzi za izhodisce nadaljnjega odkrivanja venezuelskega temperamenta. Dan v Coru se je zacel precej umirjeno. S klapco iz Slovenije (slika spodaj) smo popili kaksno pivce, delili vtise, pohajkovali po mestu. 10 nas belih, v japonkah, kratkih hlacah, krilih … ja, precej zanimiva scena. Sploh za mesto, ki ni ravno v vsakem trenutku vajeno horde turistov.
Pa smo mislili, da bo zadeva po tem, ko smo kupili karte za nocni bus v Merido enostavna. Da si bomo spakirali stvari, se poslovili od vseh in Dinota&Dane (kuzka) in sli. Jah, seveda. Ob super igrici s kartami smo spili kar precej lokalnega xyz in … seveda, nismo hotli dalje. Katarina in Tamara poskusili prestaviti karte na naslednji dan, z izgovorom, da je Klemen na smrt bolan in na infuziji: neuspeno. Pa smo sli. V Merido. Z nocnim busom. 16 stopinj celzija, izmerjeno. 11 ur voznje. Pokriti s spalkami, zaviti v majice in puloverje. (Pogruntal sem, da lahko narobe obrnjeno majico, ki jo “obujes” prek rokavov dobro zatlacis v nogavice in te precej manj zebe.) Problem na busih je, ker se vozis 12 ur in moj najvecji strah je, ce me bo slucajno lulat. Ne, res. Saj se slisi preprosto, ampak ni. Na sosednjem sedezu spi 50 letni Venezuelcan, trdno spi in smrci, mimo njega ne mores, scat te pa na polno. Adi Smolar ima se kako prav in lagal bi, ce bi rekel, da si nisem vsaj parkrat zapel njegovega refrena.
Merida velja za prestolnico adrenalinskih sportov v Venezueli. Mesto lezi na nadmorski visini 1620 m, obdano je s tropskim gorovjem, meglicami in elektricnimi napeljavami. Tiho ponuja dozivetja, ne razdaja jih. Pusti, da jih odkrivas sam. Kolikor si sam zelis. Danes nasim srckom nismo prizanasali. Po nasvetu lastnika posade v kateri bivamo, smo se podali na 4-urni canyoning. Ja, tista stvar, kjer se po deroci reki, samo v neoprenu in celadi spuscas v dolino. Pa gremo. Tamara prepricana v svoj pogum, Klemen prevzema pobudo, Mic razmislja o svojem strahu pred visino. Prvi spust s plezalno vrvjo po derocem slapu, kjer voda ne pusti dihat: 7 m. Drugi spust, kjer voda ne pusti niti nekontroliranih premikov: 17 m. Tretji spust, kjer se se sedaj sekiram, da nisem pomocil v neopren, ker bi mi bilo vsaj toplo od strahu: 30 m. Kdo zdaj koga zajebava? 🙂
Pa smo preziveli. Komaj, ampak smo. Po nekaj spustih z vrvjo, nekaj “slajdih” v tolmuncke in precej nevarnih skokih v res 1 meter ozke soteske smo prisli do cilja. Uniceni, premrazeni in lacni. Zejni. Tamara spi, ze. Ura je 8 in ona spi ze eno uro. In to Tamara, ki velja kot sinonim za kondicijo 🙂 Ne ne, gospa mama-od-tamare, vase hci je super, drzala se je kot pravi muskarac, brez problemov, zgolj z obcasnim vikanjem in krikanjem 🙂 Ja, pa se vrtelo se ji je malce. Nic hujsega …
Jutri gremo na… No , ne povem. Jutri nas caka naporen dan. Zelo naporen. Splaniranih je recimo 5 aktivnosti, nekatere so sladke, druge visokoletece, tretje zivalsko divje. Za vsakega nekaj. To slednje je pomembno. Danes nam je uspelo zacutiti potovalni utrip, zacelo se je dogajati in definitivno “skupni sovraznik”, kakor smo danes mi trije dojeli nas canyoning podvig, deluje zelo povezujoce.
Se vedno razmisljam, ceprav manj obremenjujoce. Lepo je. Zelim si ziveti na taksen nacin. Po svetu, povsod doma. Povsod je lepo!
