Spet smo doma

Main

Smisel potovanj? 4 dan @Venezuela

Zadnjih 24 ur razmišljam o smislu potovanj. Res, precej razmisljam. Ubistvu tolko razmišljam, da glava na koncu boli. Kaj je tisto, kar žene ljudi k potovanju. Razščistil, dokončno razčistil, sem vsaj nekaj. Vem, da je potovanje nadpomenka, ki se deli v mnogo podpomenk. Smisel potovanja za nekoga je to, za drugega spet nekaj drugega. Nič od tega ni napačno. Mogoče ravno nasprotno. Vsekakor ne gre pričakovati, da bo katarzična funkcija potovanj pri vsakomur razumljena iz prve, brez kompromisov, v detajle … Sam sodim v to skupino. Katarzično, namreč. Potovanja so način, da z razumevanjem drugačnosti dosegam popolnost. Povsem se zavedam, da je to precej težko razumeti in da nekaj, kar v meni deluje kot “trigger” za srečo, drugemu lahko pomeni natanko nič. Ni problem v njem, ni problema v meni. Tako pač je. Smisel potovanj je subjektivna.

Včerajšnji dan nas je odnesel na sever, na mahjen polotoček Peninsula v mesto Adicora. Ker je pot do tja res kratka, cca eno urco, smo se dopoldan odpravili na eno res zanimivo mesto. Nekaj km, recimo 5 iz Cora (mesta, kjer trenutno bivamo), se razprostira velika puščava. Prava, tista iz Ultimate Surviverja :). Sipine visoke tudi do 30 metrov, majhne oazice, mrhovinarji krožijo na jasnem nebu.

Moja najhujša fobija. Prešvican cel, pa da se mi lima mivka. wuaaaaaa. Ampak se navadis 🙂
TMK

… in kot rečeno, iz puščave smo se z najhitrejšim ever busom na planetu Zemlja premaknili na polotok v mesto Adicora. Ne, res. Bus se je premikal s hitrostjo 120 km/h (po pričevanju Tamare). Ja, nič posebnega, dokler ne dodam, da je se je ta bus še komaj držal skupaj. Res mi ni jasno kakšna so tu pravila. “Pravila”. Verjetno podobno kot lani v Indoneziji. Ni jih. Vsi vozijo po svoje in vse štima. Ni rdečih luči, ni stop znakov, ni prehodov za pešče. Coris, pripravi se 🙂

Adicora je verjetno tipično obmorsko neturistično venezuelsko mesto. Seveda izključno enonadstropne pisane hiške, prazne ulice (no, mi smo menda naleteli na praznik, pa vendar), mini gostilnice ob morju, tipična glasba na sav glas … Če bi od Adicore pričakoval karibsko idilo, kar mi verjetno po malem smo jo, saj že nestrpno pričakujemo morje, potem tega tukaj ne najdeš. Adicora ponuja kaj drugega. Priložnost za posedanje na obali, pitje piva in vzpostavljanje stika z lokalci. To traja. Potreben je čas. Nas žene naprej.

Kolo na delu plaže, namenjenem kitesurferjem.
Tienes perro? Ha? Tienes perro? Tamara, kva pravi? Če maš psa? Si si, Solo.

V treh tednih moramo doživeti marsikaj in zato smo Adicoro po enem dnevu zapustili. Trenutno smo v Coru, nazaj na posadi, kupili smo karte za Merido. Nočni bus. 12 ur. Spet minus 40. Od Meride pričakujemo veliko. Pravijo, da je super, velik0 za početi. Dojeli smo, da v lastni režiji ni ravno dovolj časa, volje in priložnosti, da doživimo tisto kar si želimo.

Razmišljam dalje …

Sorodni prispevki

Sorodne objave

Bali: Rent-a-House

Pa sva spet tu. V tejle najlepši hišici sredi riževega polja v Ubudu na...

Počasi Myanmaru naproti …

Če nama ne bi ukradli fotoaparata, bi bilo vse skupaj že preveč kičasto. Otočje...

Zeleno-zlati Kyoto.

Sonce v Kyotu vzide natanko ob 4:42. Zaide ob 19:11. Dnevi so dolgi in...

Pristala na Maldivih.

Nekaj sva iskala za konec tega potovanja. Nekaj special. Nekaj morskega. Nekaj kar bo...

Za devičnike: Bali ali Tajska?

Bali in Tajska sta po mojem mnenju primerni za potovalne devičnike na eni in...

Kathmandu.

Jeva korenček, ki sva ga kupila na eni izmed prašnih ulic Kathmanduja. Belo redkev...

Utrinki

Komentarji

Odgovori

Vnesi odgovor
Vnesi ime