Zadnjih 24 ur razmišljam o smislu potovanj. Res, precej razmisljam. Ubistvu tolko razmišljam, da glava na koncu boli. Kaj je tisto, kar žene ljudi k potovanju. Razščistil, dokončno razčistil, sem vsaj nekaj. Vem, da je potovanje nadpomenka, ki se deli v mnogo podpomenk. Smisel potovanja za nekoga je to, za drugega spet nekaj drugega. Nič od tega ni napačno. Mogoče ravno nasprotno. Vsekakor ne gre pričakovati, da bo katarzična funkcija potovanj pri vsakomur razumljena iz prve, brez kompromisov, v detajle … Sam sodim v to skupino. Katarzično, namreč. Potovanja so način, da z razumevanjem drugačnosti dosegam popolnost. Povsem se zavedam, da je to precej težko razumeti in da nekaj, kar v meni deluje kot “trigger” za srečo, drugemu lahko pomeni natanko nič. Ni problem v njem, ni problema v meni. Tako pač je. Smisel potovanj je subjektivna.
Včerajšnji dan nas je odnesel na sever, na mahjen polotoček Peninsula v mesto Adicora. Ker je pot do tja res kratka, cca eno urco, smo se dopoldan odpravili na eno res zanimivo mesto. Nekaj km, recimo 5 iz Cora (mesta, kjer trenutno bivamo), se razprostira velika puščava. Prava, tista iz Ultimate Surviverja :). Sipine visoke tudi do 30 metrov, majhne oazice, mrhovinarji krožijo na jasnem nebu.
… in kot rečeno, iz puščave smo se z najhitrejšim ever busom na planetu Zemlja premaknili na polotok v mesto Adicora. Ne, res. Bus se je premikal s hitrostjo 120 km/h (po pričevanju Tamare). Ja, nič posebnega, dokler ne dodam, da je se je ta bus še komaj držal skupaj. Res mi ni jasno kakšna so tu pravila. “Pravila”. Verjetno podobno kot lani v Indoneziji. Ni jih. Vsi vozijo po svoje in vse štima. Ni rdečih luči, ni stop znakov, ni prehodov za pešče. Coris, pripravi se 🙂
Adicora je verjetno tipično obmorsko neturistično venezuelsko mesto. Seveda izključno enonadstropne pisane hiške, prazne ulice (no, mi smo menda naleteli na praznik, pa vendar), mini gostilnice ob morju, tipična glasba na sav glas … Če bi od Adicore pričakoval karibsko idilo, kar mi verjetno po malem smo jo, saj že nestrpno pričakujemo morje, potem tega tukaj ne najdeš. Adicora ponuja kaj drugega. Priložnost za posedanje na obali, pitje piva in vzpostavljanje stika z lokalci. To traja. Potreben je čas. Nas žene naprej.
V treh tednih moramo doživeti marsikaj in zato smo Adicoro po enem dnevu zapustili. Trenutno smo v Coru, nazaj na posadi, kupili smo karte za Merido. Nočni bus. 12 ur. Spet minus 40. Od Meride pričakujemo veliko. Pravijo, da je super, velik0 za početi. Dojeli smo, da v lastni režiji ni ravno dovolj časa, volje in priložnosti, da doživimo tisto kar si želimo.
Razmišljam dalje …
