Leživa v hotelski sobi. Pazi to! Hotelski sobi na letališču! Situacija je namreč takšna, da se prvič na tem potovanju – končno – odpravljava resnično v neznano. Če je bil ravno ta “neznano” konstanta najinega prejšnjega potovanja, sva tokrat malce bolj “na ziher”. Ampak nama ni dalo miru. In sva izbrskala indonezijske otočke Wakatobi, ki ležijo pozabljeni nekje tam daleč daleč. Do njih bova imela 6 letov. Penang – Kuala Lumpur – Singapur – Jakarta – Makassar – Kendari – in potem pristaneva v glavnem mestu otočja, mestecu Wangi-Wangi. Sliši se še kar poredno.
In ja. Zdajle sva nekje na pol poti. V Makassarju v Indoneziji. Danes sva opravila dva leta, jutri na vsezgodaj zjutraj naju čakata še dva. S frčoplanom. In ker hraniva energijo, sva si privoščila hotel na letališču. Mua ha ha ha. 30 eur iz neneda. 🙂 Ampak je vredno. Luksuz. Topel tuš in slovenski kruh. Kaj?
Aja, a nisva povedala? Včeraj sva bila pogoščena pri simpatični slovenski družinici v Singapurju. In za večerjo smo jedli pečenega piščanca in restan krompir! Bam! In pili šampanjec! Bam! Danes pa sva za popotnico dobila ajdov kruh z orehi. Baaaa! Hvala Katarina, Rok in DJ Florijan! 🙂
Na Wakatobi greva preprosto zato, ker pogrešava morje, pogrešava korale, pogrešava odfuk nekje v neznanem. Tisti prijetno-neprijetni občutek v želodčku, ko prideš nekam na rob sveta in si prepuščen samemu sebi. Ko preprosto zaupaš v to, da nič ne sme in nič ne bo šlo narobe. In seveda ne gre! In potem sva dva dni nemirna, ker ne veva, kam točno naj dava roke in kako točno naj dekodirava kompas … nato pa steče. Stečejo občutki in ustavi se čas.
Bankomati menda na glavnem otoku so, singal za telefon očitno je, za internet pa nisva več tako prepričana. Če naju do 9. junija, ko letiva nazaj v civilizacijo ni na spregled, pošljite okrepitve.
Če te zanima, kam greva …