Ne morem spat. Ne vem zakaj bi si se sploh trudil. Pač ne gre. Ne vem sploh, kje so moje misli. Ko se zavem, da mi možgani delajo s polno paro in jih želim ustaviti, vsaj za hip, me dobesedno zaboli. Ne predajo se. Očitno jim paše, da delajo, delajo, delajo. Da se milijon bitov informacij, ki so me obleteli v zadnjih mesecih združijo v neko za na pot primerno obliko. Takšno, da mi bo pustila biti največ to kar sem. Težko bi namreč lahko bilo, če bi na začetek poti (mogoče pri nekaterih lažje razumljeno: na cilj) prišel z nevihto v glavi. In da bi urejal na licu mesta. To bi bil šele kaoz. Vprašanj je veliko. In zanimivo je to, da sem na mnoge izmed teh odgovore našel že v pripravah na vse tole. Ostalo me čaka tam.
In ne. Ne pričakujem razsvetljenja, ne pričakujem, da bom nazaj prišel kakorkoli drug človek, ne delam si utvar, da bo to postavilo moj svet na glavo. Vem pa, da so včasih za začrtanje novih poti v življenju potrebni le drobci, le rahlo s soncem obsijani trenutki, le drobne nerazrešene skrivnosti, ki te poženejo v pravo smer. To bom našel. Tako ali drugače. V eno smer pač moram iti. Če bo to “prava”, ne more soditi nihče. Pot bo. In to pot, ki jo z mano oblikujejo moja doživetja. Že samo s tem argumentom, je to najlepša in morca celo edina prava.
Pa grem. Nimam plana. Čim bolj počasi. Treba je pač gledati s srcem. In srce rabi čas …
