Počasi se navajava na Južno Korejo. Če nama je bilo prvih nekaj dni še nerodno, ko sva vstopila v trgovino in nisva znala na njihov pozdrav odgovoriti karkoli pravilno korejskega, se sedaj na njihov (nekaj takšnega kot) “anjohaseo” suvereno zadereva nazaj (nek takšnega kot) “yo-haseo-yo”. In vedno vžge! Najbrž ni to edini razlog, a zadnja dva dneva imava s Korejci toliko stika kot v prejšnjih desetih skupaj.
Ura je bila nekaj do polnoči. Po skoraj pol leta potovanja, sem končno imel svojo sobo. Ja, v Koreji so praviloma sobe v hostlih za dekleta in fante ločene in tako sem pristal sam v sobi za 10 ljudi. Vrhunsko! Saj se je lepo stiskat h Katki in se ponoči borit z njenimi okončinami, a včasih pa paše bit sam. Muska, ki je všeč samo meni, neumni videi na youtubu, misli, ki so samo moje. Že počasi ugašam računalnik, vzamem v roko Kindla, pa v sobo planeta dva Korejčka. Mlada. Lepa, urejena in negovana.
“Turn on the light, ok?” je prvo kar vpraša.
Seveda. Prižgi luč. Na hitro, prosim. On pa suvereno v kopalnico, pod tuš, ven, fen v roke in sušimo lase. Seveda sta se vmes zmenila še vse, kar se jima je zgodilo ta dan. Taktično odložim knjigo, snamem očala. Češ, grem spat, a vidita? Nekaj jima je kliknilo, sta malce umirila ton, fen je kmalu potihnil, ugasneta še luč in v ležečem položaju vsak na svoji postelji napadeta svoja telefona.
Uf, OK. To pa ni bilo tako težko, si rečem. Očitno bo danes vseeno priejtna noč.
Pa pride: “Hello! What is your name?”
Razmišljam, da bi se delal, da spim, ampak se mi ne zdi pravilno. Če ne bi bila tema, bi videla, kako sem hkrati zavil z očmi in se potiho nasmejal.
“Hello! My name is Mike”. Ja, ponavadi se namesto Mic, predstavim kot Mike. Tujcem gre veliko lažje z jezika. In lepo je, če te kdo kdaj pa kdaj pokliče po imenu.
“Hello Mike!”, pravi talevi. “Where are you from?”
“I am from Slovenia,” odgovorim.
“Oooo, Slovenia,” začneta čebljati in dodajata nepregledno število korejskih medmetov, hehetov in začudetov.
3 minute tišine.
“You have a girlfriend?” vpraša spet levi.
“Yes, she is in the other room,” odgovorim malce tišje. Kao, Korejček, spal bi.
“Very beautiful,” reče desni.
Čakata da se nasmejim in potem se smejimo skupaj.
“Yes, very beautiful,” rečem.
10 minut šepetanja po korejsko.
“Bled,” reče levi ko na googlu najde nekaj tipičnih fotografija Slovenije.
“Bled,” ponovim. “Very beautiful.”
Trenutek za tišino.
“Jubjana,” doda.
“Ljubljana, yes,” odgovorim na nevprašanje. “The capital. Very nice.”
Razmišljamo vsi trije.
“Oblak,” reče.
Kva? “Ha?”
“Oblak,” reče še desni. “You don’t like football?”
“Oh, football.” Tistega Oblaka torej misli. “No, I prefer volleyball.” Kao. Spal bi, prosim.
Korejski medmeti, ki počasi pojenjajo v tišino noči. Nekaj minut.
“I love Slovenija!” preseneti tadesni.
Kaj češ drugega, kot da se iz srca nasmejiš. Morate razumet, da je to moj (najin) prvi daljši pogovor s komerkoli iz Koreje. Angleščina je tukaj tako pogosta, kot jabolka v Indoneziji. In brez Google Translatorja, ki nama tudi offline v živo prevaja vse mogoče napise okoli naju, ne bi šlo. No, sicer je tudi dekodiranje teh prevodov prava znanost in burleska, pa vendar pomaga.
Ko že končno upam, da smo s to zadnjo izjavo zakoličili naše nočne debate, pa levi zastavi ultimativnega allnighterja.
“Mike?”
“Yes?”
“Mike, what is it like in Slovenia? What food do you have? How are people? How is the culture?”
Sledi moj 10 minutni monolog o vsem mogočem. Od ljubljanskega zmaja, ajdovih žgancev, luke Koper, postrvi, stare Ljubljane … Ura je že krepko čez ena zjutraj.
Očitno sem ju s tem odgovorom zadovoljil. Ali pa izmučil. Vse kar je uspel tadesni še izreči, preden sta ugasnila ekrana njunih mobilnih telefonov, je bilo: “I love you Mike!”
Morda pa je to prava Južna Koreja! 🙂
