“Včasih imajo že perje,” je rekel Pongo.
“In nekaterim se razvije že hrbtenica,” je dodala Tipsy.
Pongo in Tipsy sta prijatelja, ilustratorja, ki sva jih nekaj mesecev nazaj spoznala na Instagramu. “Nujno pokličita, ko prideta v Manilo,” sta nama takrat zabičala in seveda se takšnemu povabilu ne moreva upreti. “In pripravita se na balot!”
Balot? Čakaj, čakaj. Hallo google? Kaj je to balot? Tole.
Jajca, ki jih izvalijo račke, pustijo v toplem zavetju njihovega perja nekaj dni, nato jih skuhajo. “Kot vsako drugo jajce,” je rekel Pongo. Kot vsako drugo jajce? Resno? Pa ti veš, da je v tem jajcu prava mala račka, s tačkami, krilci in očmi?
“Želita puskusiti?” sta naju vprašala z nasmehom polnim pričakovanja.
Ammm …
“Absolutno!”, sem odgovoril. In ne obžaloval. Okus kot vsako drugo jajce, le tu in tam malce zaškripa. Ja, pregrizniti je poterbno kakšno kost ali pa izpljuniti košček perja.
Če se vrnemo 36 ur nazaj. Obletela sva tajfun Ruby in se po nekaj kratkih uricah iz Ho Chi Minha spustila v Manilo. Sem rekel Manilo? Očitno sva pristala nekje v Južni Ameriki. Obrazi, govorica, mimika. “Mešanica med Španijo in Indonezijo,” je povzela Katka in z nasmehom dodala še: “Kočno! Malce kulturnega šoka!”
In še en nepomemben podatek. Zame je jezik Filipino najlepša govorica, kar sem jih slišal. Nežna je. Mirna. Spevna. Tu in tam razumem kakšno besedo, Kakšno špansko, kakšno indonezijsko, kakšno angleško. In glede na to, da sva se odločila na Filipinih ostati vsaj dva meseca, upam, res upam, da bo v tem času osvojil vsak toliko besed, da se mi bo babica, ki prodaja balot iskreno nasmejala.
Loading ...
