Da na kratko povzamem, kaj se je zgodilo do sedaj:
- sva sredi gozda v leseni hišini družine Telefon
- vodnik je prejšnji večer odšel v neznano …
- … z njim pa tudi najina hrana, voda, cigareti in ves denar
- edini, ki zna angleško je sedaj najin nosač Sulaj
- podajamo se še globlje v džunglo, čez reko, k starejšemu šamanu
“Uaaaaa,” je čez deročo in od včerajšnjega večernega neurja čokoladno rjavo reko klical Sulaj. “Počakati moramo. Tukaj.”
V daljavi so se pod obrisom strehe iz posušenih listov risale podobe malčkov. Dveh punčk, njune starejše sestrice in zgolj v cunjico odetega fantka s fračo okoli vratu. Po dobrih dveh urah hoje po razmočenih potkah in spolzkih, od golih nog že skoraj olupljenih debel, smo se naposled le skobacali v lesen čoln in se s pomočje lesenga vesla zapeljali proti toku čez reko.
“Masura bagata,” se zahvalim deklici, ki jih ne more šteti več kot 13, a glede na to, s kakšno ljubeznijo, pozornostjo in preudarnostjo pestuje svojo najmlajšo, še ne leto staro sestrico, bi jih lahko štela tudi trikrat toliko.
“Simakere,” mi odgovori. Malenkost.
Ko sem prejšnji večer enega zadnjih cigaretov z okusom klinčkov podelil s šamanom Masin Dere in so se mi njegove prijazne oči iskreno zahvalile, sem začutil, da naju v njegovi umi čakajo lepi zadnji dnevi. Gospod je star (ugibam) okoli 65 let, po smrti prve žene (nisva upala vprašati, kaj se je zgodilo) že drugič poročen. Oče 10 otrok. Pet s prvo, pet z drugo.
Drugo, to, ki je pravkar na lesena škripajoča tla odložila pleten koš poln durianov in se s svojimi ošiljenimi sprednjimi zobmi široko nasmehnila.
“Aluwita, aluwita,” naju je pozdravila z enako toplino, kot so jo oddajali prav vsi njeni otroci.
Medtem ko so tekle ure in je sonce odrske deske prepustilo skoraj črnim oblakom, smo Katja, Sulaj in jaz že davno obupali nad tem, da se bo naš vodnik vrnil. S kretnjami in nekaj besedami po mentawajsko sem Masin Deretu razložil, da smo ostali brez vsega. Da nimamo kaj dosti hrane, da se bova pridružila pitju njihove prekuhane vode, da imamo cigrat le še kakšnih 30 in da bova težko kaj veliko plačala za najino bivanje pri njemu. Da bomo podelili vse kar imamo in otročke razveselili s čokoladicami in bonbončki.
“Maero, maero,” se je veselo nasmehnil, se za trenutek boril z agresivnim kašljem, ga premagal in me končno prijazno potrepljal po ramenu. Vredu je, vredu je. In je res bilo. Čeprav ne veliko, smo si razdelili prav vse. Duriane, riž, čokoladice.
Čeprav sva naslednje tri dni pri prijazni družini v skromni umi daleč nekje čez reko v pragozdu počela prav nič, so bili to eni najlepših dni v mojem življenju. Niso pogosti trenutki, ko se moji možgani umirijo skoraj v stanje hibernacije in jim uspe neselektivno beležiti dražljaje iz okolice. Tokrat jim je uspelo. Morda za nekaj minut, za kakšno urico. Morda zvečer pred spanjem ali zjutraj ob nemem cigaretu z gospodom. Morda ob sprehodu skozi prašičje drekce in razmočeno blato do skromnega potočka iz katerega so z bambusovo palico pripravili prav super tuš. Morda tisto jutro, ko sem iz lesala izrezal ptico po vzoru tistih, ki so varovale vhod v umo.
Morda takrat, ko sem z velikim listom bananovca pred prašiči branil Katko, ki je nekaj metrov stran od mene čepela s toaletnim papirjem v rokah in morda takrat, ko sem opazoval ženo in njene otroke, kako predano v močvirju pod hišo iščejo žabe in potočne rake, ki jih bodo z nama delili za večerjo.
Morda pa le takrat, ko me je njegova žena tisto jutro pred najinim odhodom stisnila k sebi in mi zažela … karkoli pač so že pomenile tiste besede. Če tudi samo takrat, je bilo to dovolj.
Najina enotedenska dogodivščina v razmočenem pragozdu otoka Siberut med plemeni Mentawai se je po 4 urah s skromnim čolničkom po reki navzdol proti pristanišču in 11 urah z najpočasnejšim trajektom na svetu končala. V sladkem okusu pristnosti ljudi, ki sva jim imela čast spoznati, ostaja zgolj kapljica grenčice ob misli na lokalne vodnike, ki ob vonju denarja izgubijo glavo in izkoriščajo dobro voljo orang utan-ov. Mož iz džungle.
Upam, da kakšen vtis več kot tele besede pustijo še spodnje fotografije.
