Hvala za anus! (Mentawai, 3. del)

Telefon. Ja, ime mu je Telefon. Mlad fant, ki na vprašanje koliko je star, odgovori preprosto: “Ne vem.” Če po lesenih ropotajočih deskah velike ume, do katere smo malce po ozki betonski potki, malce po  džungli hodili dobri dve uri, ne bi skakalo njegovih pet otrok, bi mu jih dal največ 35.

Je kot glavni antijunak iz postapokaliptičnega nadaljevanja Spielbergovega Avatarja. Poudarjene ličnice na njih pa zavite in rahlo zbledele tetovaže. Kitave noge in roke, trebuh brez najmanjše sledi maščobe. Podplati iz najtršega usnja in prsti na nogah ravno toliko narazen drug od drugega, da mu med hojo po razmočenih in nevarnih tleh deževnega pragozda zagotavljajo dovolj opore.

Gleda naju s široko razprtimi očmi. No, poskušaj razpreti oči kolikor lahko. Si? No, tako. Ves čas naju gleda s temi očmi in na ustnicah ima prilepljen nasmešek za katerega nisi prepričan, ali pravi “Mmmm, kmalu vaju bomo pojedli,” ali pa le “Vesel sem, da sta med nami.”

“Mita, mita,“ se je na vsem lepem pognal v zrak, zgrabil mačeto in v malce sključeni drži, v takšni kot si predstavljaš pračloveka, odkorakal skozi močvirje visoke trave in ostrih listov mini palmam podobnih grmičkov. Gremo, gremo.

“Lahko grem brez škornjev,” sem vprašal vodnika.
“Ne,” je odgovoril kratko.
“Ampak, zakaj si potem pustil moje škornje v prejšnji vasi?” mi stvari počasi postajajo nejasne.
“<vstavi poljubne in naključne angleške besede>,” odgovori z neumnim nasmehom.

In smo šli. Katja in najin nosač v škornjih, Telefon in jaz pa bosa. “Muyle, muyle,” mu pripomnim vsake toliko časa. Počasi, počasi.

Na vprašanje, če sem lačen, ne poznam drugega odgovora, kot preprosto ja in tako sem si brez dodatnih nepotrebnih vprašanj zagotovil opoldansko malico. Mačeto ven in napademo razpadajoče deblo drevesa sago, ki nam pot prekriža nekje sredi džungle. Top, top, top, malce brskanja po zgnitem lesu in malica je tu. Tole spodaj. Tisti beli se premikajo kot ogromne gosenice,  rjavi pa so tako hitri, da si ne predstavljam, kako bi se počutili v mojih ustih.

Pojem belega. Če sem iskren, enega manjših. In ne, res ni slabega okusa. Pomembno je, da ga čim prej pregrizneš, drugače v ustih podivja.

Daleč stran smo od zajedalskih vplivov civilizacije, ki se po otoku širijo iz epicentra drobnega pristanišča na drugi strani otoka. Med tem ko Katja s Telefonovo ženo, ki ji je, ne boste verjeli, ime prav tako Telefon, v reki, ki se spretno zavije okoli njihove hiše, lovi ribe(-ice) in rakce, užijem kontrast modre in zelene, ki se nekje v horizontu združita v tanko meglico.

Mineva četrti dan in moji možgani so se skoraj ustavili. Ob opazovanju in občasnih poskusih vključevanja v njihovo vsakdanje življenje se zavem, kako sicer divjam. Boli me (ja, dobesedno bolijo me mišice in glava), ob celodnevnem posedanju, kajenju cigaret, kratkih polurnih aktivnostih. Oni? Oni pa neznansko uživajo. In kaj počnejo? Pripovedujejo si zgodbe. Dolge zgodbe. Zgodbe, v katerih premor po pomembnem stavku ne prekine nekdo, ki mu je dolgčas in zgodbe v katerih zbrani poslušajo z odprtimi usti, čeprav so jih morda slišali že večkrat. Zgodbe, zgodbe, zgodbe. O opicah, o durianih, o tigrih, ki naj bi nekoč živeli tukaj. O tem turistu, ki nikoli ni prinesel cigaret in onem, ki se je najedel magic mushrooms in je spal s prašiči. Minute, ure, dneve. Do poznih ur sredi noči.

Poslušati je res umetnost. Dodajam na “to learn”.

“Koliko stane en prašič?” vprašam vodnika po tem, ko sva se s Katko odločila, da se družini pred jutrišnjih odhodom oddolživa z gostijo.
“Mogoče 200.000, brat,” odgovori.
“Ok, kupi enega, prav?”
“Ok. Daj mi 250.000,” dodan.

In sedaj moj butast začuden obraz. Vsak dan znova opažam, da njegova zgodba nima ne repa ne glave. Vsak dan nekaj novega, drobne laži. Škornje smo pustili v eni vasi, 5 kilogramov riža nekje drugje, cigaretov nam počasi zmanjkuje … In kot da to ne bi bilo dovolj doda še tole:

“Brat, jaz grem zdaj v vas, prinesem prašiča in potem zvečer imate ceremonijo s šamani, jaz grem zdaj v vas, tam kjer je prašič in potem pridem jutri za kosilo nazaj, da bomo imeli prašiča in moram nujno s čolnom po dva iz Avstralije, da bosta z nami do sobote, ampak takrat ne bo več prašiča, bom prišel jutri in prinesel hrano za vaju in cigarete, vidva pa greta s Sulajem do Masin Dereja v njegovo umo in družini in jaz pridem brez Avstralcev tja in potem gremo skupaj v petek zvečer nazaj sem in potem s čolnom v vas.”

To make a very long afternoon story short, pustil naju je sredi ničesar brez hrane, brez vode, brez cigaret (ki so primarno darilo za vse družine, ki te gostijo) in seveda brez denarja. In izginil. Sulaj, prek nosač, zdaj slavnostno povzdignjen v vodnika, je jezen in njegove prej modre ustnice so zdaj postale skoraj črne.

“Levi not good, Levi not good,” je ponovil nekajkrat potihem. Ampak … bo kar bo, sva si rekla. Kaj pa je najhujšega, kar se lahko zgodi? Ammm …

Ko je nekaj po šesti uri zvečer na razmočene liste deževnega pragozda padla tema, smo se odpravili “k sosedu”. K Telefonovem očetu. Čez globoko reko, preko blatnih potk zakrpanih z razmočenimi debli. Midva, Sulaj, šest šamanov, njhove žene in vseh nekaj 20 otrok. Pa mačke in psi.

Bilo je magično ozračne, prežeto z občasnim otroškim jokom, lomljenjem vratnih kosti kokoši, globokimi vzdihljali prašička s prerezanim vratom, prsketanjem ognja in mirnim, skoraj žalostnim petjem šamanov.

“Prosil bi vaju, če lahko gresta v drugo sobo,” naju je prijazno prosil Telefon. “Tukaj jedo samo šamani.”

Po tem ko so prašiča in kokoši razkosali ter jih brez vsakih začimb skuhali v veliki črni posodi, so nič manj kot uro časa porabili zato, da so meso razporedili na velike lesene krožnike. To sem, to tja. Ta košček na ta krožnik. Glava temu malčku, parkelj tej ženi. Tole, tole in tole spravimo v bambusove palice, da bomo imeli še za jutri.

V eni sobi šamani, njihove žene in vsi otroci ob velikih krožnikih mesa, v drugi sobi, tik ob ognju pa midva, kuhar in mlad fant. Ob enem krožniku z morda 15 koščki kuhanega mesa. Črevo. Razkuhana koža z mastjo. Majhen košček jetrc. Mmmmm in en lep košček mesa. Debel, okrogel. Nekaj zapečene kože na njem. Kočno, pomislim. Preden da bi kogarkoli drugega zamikal, stegnem prste in ga suvereno ponesem k ustom. Zagriznem. Z užitkom. Lačen sem. Ne jemo prav veliko in zdaj nas je Levi pustil še brez hrane. Zagriznem. In zobje se ustavijo na nečem trdem. Poskusim še enkrat. Malce bolje, avseeno to ni meso. Kuhar in fant me gledata z nasmehom, ki me sprašuje “je dobro?” in mi hkrati govori “ti kar jej, vzami še.”

Katka opazi, da je nekaj narobe in spretno z lupljenjem sagota preusmeri pozornost nase. Košček “mesa” vzamem iz ust, ga proučim in zadnja pametna stvar, ki sem jo izrekel tisti dan je bila: “Katja, js sem dobil anus.”