Ja, preprosto se ne spomnim boljšega naslova. Utrujena sva po 9-urnem neutrudnem raiskovanju mesta padla v hotelsko posteljo. Katka se ravnokar navdušuje nad snegom v Sloveniji, iz minaretov se sliši kakofonija popoldanskih molitev in nekje v daljavi že krulita najina želodčka. Ob vsem tem “v Evropo, pa v Azijo, pa nazaj v Evropo” človek pozabi tudi na hrano.
Živiva čisto blizu Modre mošeje in lokalnega brezdomca, ki svoje vrečke cel ljubi dan ureja v nikomur znano zaporedje in red. Do mesta, če je sploh lahko bolj mesto, kot je tukaj, imava 5 minut hoda, do prve gostilne s hrano in okusnim chayem le 7 sekund.
Lep je tale Istanbul. In res ima osebnost. Pri nekaterih mestih to začutiš takoj. Na tem vogalu v džezvah “pečejo” kavico, na onem tam prodajajo slastne olive, tukaj vse sije v barvah njihovih luči in od tam nekje zadiši po šiši. Gospodične v seksi oprijetih kavbojkah, za njimi pa črne burke. Od nog do glave. Pa bradati možje, vojščaki. Takšni, da si resnično ne upam predstavljat, kako so nekoč davno tega izgledali z meči v rokah in jezo v očeh. Ponosni. Pošteno ponosni.
Vzela sva si eno uro odmora. Čez manj kot 24 ur namreč poletiva nazaj proti Sloveniji in v takšni situaciji še kako prav pride star slovenski pregovor: “Spanje je čist’ overrated!” 🙂
