Ko je bil sendvič, ki si ga spakiral za na pot, z naskokom največji highlight dneva, potem je bil dan res jeben. Vedela sva to. Pričakovala. Vedno je tako. Prvi dan gre narobe vse, kar lahko gre. Ampak vseeno … upaš. Upaš, da si se tokrat pripravil bolje, da bo šlo vse bolj po planu, da bodo obroki tako, kot se šika in otroci kot iz revije.

Španija nas neustavljivo privlači. Tretjič smo tukaj na potovanju. Noro lepo je. Na vsakem koraku nekaj novega. In okusno. Well… Okusno, če ti z dvema otrokoma, ki spita vsak po svojem bioritmu, uspe ujet njihove odpiralne čase. Skratka. Jedli smo sedviče in še ene sedviče. Potem pa še en sedvič in nekaj bobipalčk, za povrh pa Plazma piškote.
Slednji dve stvari smo imeli seveda priložnost videti tudi v dveh agregatnih stanjih. Prvič v trdnem, na poti iz vrečke v usta. Kaj kmalu na avtocesti med Sevillo in Cordobo, ki je naša prva postojanka, pa tudi v tekočem, iz Artovega želodčka najprej v Katkino dlan (neverjetno, kako ji to vedno uspe ujeti, tokrat celo iz sovoznikovega sedeža čez cel avto nazaj), kasneje pa tudi povsod naokoli avta, ko je Katka samo delno uspešno dlan polno pridelkov prenesla od zadaj naprej (večina je končala nekje med ročno in avtoradijem), Art pa je izločil še zadnjo rajžo piškotov.

“Tukaj je nazadnje deževalo 4. maja,” je rekel prijazni José Luis v trenutku, ko je po štirih mesecih ravno na dan, ko smo sem prispeli mi, Cordobo zajel najtemnejši deževni oblak in je ni spustil vse do takrat, ko smo kompletno kapitulirali in se lačni, žejni in z driskami obeh otrok spravili vsak v svojo posteljo. Lažem. Eno posteljo premalo ima naše stanovanje in Lila spi na tleh. Carica popotnica.

Jutri začnemo s pravim štetjem. Danes pravzaprav ni prvi dan. Recimo temu nulti dan. Ta zveni tako, da je vsak zajeb opravičen.