Če me zdajle vprašaš, je vermut z dvema kockama ledu in krhljem so(n)čne pomaranče daleč najboljša pijača na planetu. Bila in bo. V riti imam tri in počutim se fantastično.
Otrokoma sva uspela v enem dnevu (rekord!) spremeniti bioritem na španskega. Za opoldanski spanec sva jih potegnila do pol štirih (vstali ob dvajset čez peto) in si tako zagotovila normalen čas za kosilo. Zvečer sva jih v posteljo položila ob pol desetih, kar pomeni, da smo ujeli celo še urnike, ko so restavracije odprte za večerjo.
Cordoba je izjemno lepo mestece. Mestece pravim zato, ker je mejhna. Nekaj takšnega verjetno kot Ljubljana (okoli 300.000 prebivalcev), a imaš zaradi tega, ker se več ali manj vse dogaja v in okoli starega mestnega jedra, občutek, da je to to in prav nič ne zamujaš. Za popotnika verjetno eden najlepših občutkov. #nofomo
Če je bil včerajšnji dan z zlatimi črkami zapisan v knjigo z naslovom “Kako jesti slabo in se ob tem za voljo otrok delati, da uživate!“, smo danes prinesli not. Priznam, da sva kar malce freaka na Google ocene restavracij. Ne vem, če sva kdaj šla v kakšno, ki je imela pod 4.0. Že 4.2 je vprašljiva, 4.4 sprejemljiva in nad 4.6 zaželena. Danes sva bila v eni 4.8-ki in eni 4.4-ki. Seveda morajo vse restavracije imet vsaj 300 ocen. Danes sta jih imeli prva 4.000 in druga 8.000. Zasluženo. Bo-žan-sko!
Želim si napisat kaj lepega o sicer zelo lepi vožnji z lepo kočijo in lepim konjem. Pa se mi zdi, da sva bila ves čas v nekem fight (vs. flight) mode-u in samo čakala, če bo slučajno kateri od otrok bruhnil ali pa se zvalil dol na pločnik. Najbolj slabo je bilo na koncu spet meni.
Jutri se premaknemo dalje v Granado. Vstopnic za Alhambro nismo dobili, ker je bilo že pred tedni vse razprodano. Naslednja dva dni moramo menda ob polnoči na njihovo spletno stran, ko se (če se) sprostijo neprodane vstopnice. (BTW, ko smo imeli Andaluzijo splanirano za 2020, sva seveda imela vse vstopnice kupljene naprej, pa je potem zaradi korone vse padlo v vodo. No, zdaj pa seveda pozabil. Drek.)
