Ceprav bi bilo verjetno bolje, da bi s temle zapisom pocakal se kaksen mesec in nato z urejenimi mislimi povzel razburkane valove v moji glavi, mislim, da je tukaj, zdajle pravi trenutek, da se izlijem. Ne rabis brati tega, res ne. Verjetno ti ne bo niti zanimivo, kaj sele vredno tvojega casa. Konec koncev je se vedno poletje in to ravno ni cas, ki bi ga bilo vredno “zabiti” pred racunalnikom.
Pri nas je ura devet zvecer, tema je ze. Skoraj ze tri ure. Nedelja in temu primerna valovna dolzina dogajanja. Mogoce se to pozna tudi v moji glavi. Prekomerno sanjam. Zaspim … in me odnese. Sem, tja, v realnost, v zelje, preteklost in naprej.
Tole potovanje ima zelo malo skupnega s tistim, ki sva ga dozivela lani poleti v Indoneziji in Papui. Tisto kar bi lahko izpostavil kot koncni rezultat gre nekako takole: indonezija me je umirila, venezuela pa razjezila. Oboje seveda v skrajno pozitivnem pomenu besede. Ce sem lani na vsakem koraku zacutil azisjko harmonijo, skupinski duh in spiritualizem, pa mi je Venezuela zadala nekaj pekocih ran, ki jih ne bo mogoce kar tako hitro zaceliti. Poznam recept, a ni enostaven. Poznam zdravilo, pa ga ni lahko dobiti. Vem, da se moram vrniti, z drugimi cilji, z drugimi pogledi in pricakovanji. Postavil sem odlicne temelje, zaznal utrip in zacrtal smer. Po tej poti ne bom (z)mogel sam, a tudi ne z vsakomur. Nekoga pac moram imeti rad …
Video je iz lanskoletnega potovanja, natancneje iz otocka Madura na severovzhodu otoka Java.
httpv://www.youtube.com/watch?v=wWbzylq3dI4&feature=player_embedded
indonezija je bila sele zacetek pravljice…