Zgodbe iz Afrike, 2.del: Otroške favele in žur v Senegalu.

Senegal 2 top

Prvi del Žanove zgodbe iz Afrike lahko preberete tukaj: Zgodbe iz Afrike, 1.del: Živjo, Senegal.


Slike in besedilo: Žan Močnik, sledite mu na njegovem Instagramu: @mocnikzan


Boj s komarji ob Saloumu

Tista dva dneva v Dakarju sta minila bolj kot ne v privajanju na drugačno okolje. Mamadoujev brat mi je priporočal, naj se izogibam reki Saloum. Nisem točno vedel zakaj, vendar sem v naglici, da zapustim Dakar za naslednji postanek na poti, izbral naselje Kaolack ravno ob Saloumu. Mislil sem si, da kljub temu da je ob Saloumu, tam ne more biti huje kot v Dakarju. Navsezadnje je velik zgolj za kakšno Ljubljano. V Kaolack sem prišel sredi dneva in dokaj hitro našel relativno poceni hotel. Poleg tega, da so bile stene zaraščene s plesnijo, da je vzmetnica smrdela po znoju (upam da res samo po znoju), da je bilo ponoči neznosno vroče, so mi družbo delali komarji, ki so dobili svoj obrok krvi vsakič, ko sem moral pod »hladen« tuš. Zjutraj sem bil popikan dobesedno povsod, zato sem se odločil, da pot takoj nadaljujem proti Saint Louisu, kjer sem bil zopet zmenjen z družino prek CouchSurfinga.

Matematika po afriško ali 1 + 6 = 11

Najbolj razširjena in priljubljena oblika javnega prevoza v zahodni Afriki so t.i. Sept-placi. Gre za nekakšne enoprostorce, ki so preoblikovani tako, da poleg voznika lahko prevažajo še 6 oseb. Med vožnjo se ne ustavljajo, cene vozovnic pa so fiksne. Nimajo ustaljenega urnika, saj odpeljejo takoj, ko se nabere 6 ljudi. Ker v Kaolacku nisem mogel spati, sem se že zgodaj zjutraj odpravil proti mestu, od koder Sept-placi vozijo proti Saint Louisu. Ker sem bil tam med prvimi, sem ekskluzivno dobil zadnji sedež ob vratih z zablokiranim oknom in moral čakati na ostale sopotnike. Po nekem naključju je ravno tedaj mimo prišla skupina ljudi, ki so bili prav tako namenjeni v Saint Louis. Težava je bila le v tem, da jih je bilo preveč. No, šoferju se očitno ni zdelo prav nič narobe, da si zadnje tri sedeže delim s 4 sopotniki. Avto seveda nima klime, okna nisem mogel odpreti, zatohel in vroč zrak v njem pa sem nadaljnjih 7 ur delil z 10 sopotniki.

Saint Louis: Mesto treh svetov

Takoj, ko sem prišel v Saint Louis, sem opazil, da je tu vzdušje čisto drugačno kot prej ob Saloumu. Komarjev dosti manj žal ni, je pa zato na ulicah ogromno otrok in skoraj nobenega odraslega. Ko sem prišel do doma svoje gostiteljske družine, sem si takoj opral prešvicane obleke, ki so se dokaj hitro posušile. V dobrodošlico so mi celo pripravili thieboudienne (riž, ribe in neka zelenjava), kar je bil prvi obilen obrok po 4 dnevih na poti. Zvečer, ko so se obleke posušile in sem imel kaj obleči, mi je Papa (član družine mojih let) razkazal mesto.

Saint Louis leži na treh otokih. Prvi, kjer je živel Papa in njegova družina, je otok z muslimansko večino in neslavnimi otroškimi favelami, kjer živijo otroci iz vse Afrike, ki so jih starši poslali v Senegal v t.i. koranske šole (zato so ulice polne otrok). Na drugem je večina prebivalcev krščanskega porekla, zato se tukaj da dobiti alkohol. Ravno zaradi tega je drugi v večernih urah posebej priljubljen med mladimi in Evropejci. Tretji in najbolj oddaljen otok od celine pa je dom mnogim ribičem iz vse države, ki z ribarjenjem preživljajo družine.

Talibi, Senegal

 

Saint Louis ponoči

Umirjen življenjski ritem in skulirani ljudje v tem 4-milijonskem mestu so se mi tako dopadli, da sem namesto prvotno načrtovanih 3 dni v Saint Louisu tam preživel 5 dni. Čeprav bi se mi prvi dan prilegel kakšen spanec in hladen tuš po tisti noči v Kaolacku, to ni bila opcija. Papa mi je predstavil sosede in njegove prijatelje, s katerimi smo šli po tem, ko se je stemnilo, na tisti drugi otok, kjer se dobi alkohol in te reči. Sprva smo šli v nek bar, kjer sem spoznal vrstnike iz Evrope, ki so v Senegal prišli kot prostovoljci pomagat otrokom v koranskih šolah. Okrog druge ure zjutraj smo se odpravili naprej proti baru Sputnik, kjer se je ravno začel koncert neke senegalske skupine (ja, ob 2 zjutraj!). Ko sem stopil noter, sem opazil množico opitih Evropejcev, ki so komajda še stali na nogah in ponorele Senegalce, ki so plesali in skakali kot da jim gori pod nogami. Vse skupaj se je končalo okrog četrte ure zjutraj, toda mi še nismo imeli dovolj. Dve ulici naprej je bil še odprt klub Havana in zopet sem naletel na opite Evropejce, ki so že resno preizkušali meje vzdržljivosti svojih jeter in so gotovo imeli v sebi še kaj drugega kot alkohol. Približno tako je izgledala skoraj vsaka noč v Saint Louisu.

Bonjour, Touba! (Dober dan, beli človek!)

V povprečju sem v Saint Louisu spal 3 ure na dan. Domov smo se vračali okrog 5. ure zjutraj, ob osmih pa je Papa moral na delo, vendar ker je delal v organizaciji, ki pomaga Talibom (otrokom z ulice), je hotel, da grem zraven. Organizacija, kjer dela Papa, nudi Talibom osnovno zdravniško oskrbo in učenje uporabnih ved, ki jih v koranskih šolah ne učijo (matematika, angleščina, francoščina…). Vsak dan smo se tako podali v otroške favele na obrobju mesta, kjer ti otroci prebivajo. Živijo v majhnih betonskih barakah, ki so jih zgradili prostovoljci, brez kanalizacije, vodovoda in elektrike. Svoje potrebe opravljajo zunaj na prostem, zato tam neznosno smrdi, umivajo pa se kar v morju. Takrat, ko niso v šoli, ti otroci kljub nevzdržnim razmeram tečejo po ulicah z nasmehi na obrazih in vselej, ko pride mimo kakšen belec, za njim zakličejo »Bonjour Toubab! (Dober dan, beli človek!)«.

Se nadaljuje …

Preberi tudi kaj od tega

Vpiši svoj komentar ...

Loading Facebook Comments ...

One Comment on “Zgodbe iz Afrike, 2.del: Otroške favele in žur v Senegalu.

  1. Kul, tudi ful dobre fotke! Se veselim naslednjega dela, upam, da boš napisal še kaj o talibih.

Leave a Reply

Your email address will not be published.