Zgodbe iz Afrike, 1. del: Živjo, Senegal.

Cover Senegal 1 del

Afrika. Kontinent na katerem (z izjemo Zanzibarja) še nisva bila. Kontinent, ki naju malo straši in ob omembi katerega Micu avtomatično zakruli želodec. Ne, nisva se še odločila zanjo … Ampak, ko nama je Žan pisal, da ima za naju nekaj zanimivih zgodb iz Senegala, Mavretanije in Zahodne Sahare, sva jih z veseljem prebrala. Tukaj je prvi del dogodivščine mladega popotnika. 🙂

Saj se ne morem odločiti, kaj je v Senegalu bolj nadležno. Komarji, taksisti, morda celo muhe, vročina, vlaga… No, nekaj je jasno. Že skoraj cel dan je minil odkar sem v Ljubljani sedel v kombi proti Milanu. Tisti sendvič od doma sem že zdavnaj pojedel, pa še to samo zato, ker antimalarikov ne smeš jemati na tešče. Večerja na peturnem letu v Dakar na natrpanem A320 tudi ni bila ravno obilna, na madridskem letališču pa zaradi sofisticiranega načina naročanja hrane v restavracijah s hitro prehrano nisem mogel potešiti težnje po kalorijah. Tako sem napol lačen, utrujen in kot kakšna sitna ženska med menstrualnim ciklom sredi avgusta prispel v senegalsko prestolnico Dakar.


Slike in besedilo: Žan Močnik, sledite mu na njegovem Instagramu: @mocnikzan

Kdo je Žan? Sem študent kemijskega inženirstva v Ljubljani in sem se avgusta 2017 pri 19-ih podal čisto sam na precej zanimivo potovanje iz Senegala v Maroko. Ideja za solo potovanje v Maroko je bila sicer vroča že kakšni dve leti pred tem, vendar sem pri 18-ih za začetek izbral »varnejšo« opcijo solo potovanja v Evropi (tri tedne in pol v Makedoniji, Albaniji in Črni Gori). Ko sem prišel domov, jasno nisem pozabil na Maroko, toda samo Maroko nekako zame ni bil več dovolj velika pustolovščina. S prstom sem se po zemljevidu premikal vedno bolj proti jugu in iskal podatke o državah na internetu. Zahodna Sahara? Piše da je v vojni z Marokom, torej moram iti pogledat. Mavretanija? Ministrstvo odsvetuje vsa nenujna potovanja, zato grem tudi tja. Letalske karte v Mavretanijo so drage, torej grem še malo bolj na jug – v Senegal. Najcenejša opcija na koncu je bila ta, da grem do Dakarja in se vračam domov 32 dni kasneje iz Marakeša. Bilo je nepozabno, ker pa se velika večina ljudi omejuje na Maroko, upam, da bo moja izkušnja prepričala še koga, da gre še malo južneje.


Oprostite, lahko prižgete klimo? Je tu kakšen wifi? Ne, ne vem še kje bom danes spal.

Po pristanku sem kakšno uro čakal v vrsti za pregled in ožigosanje potnih listov in ja, ker se je vrsta premikala počasi, me je dajal tisti primitivni nagon, da počekiram, če je po kakšnem naključju telefon zaznal wifi omrežje. Seveda tega ni bilo moč najti, zato sem začel pisati domačim sms-e, da je vse ok, čeprav je bila ura že krepko čez enajsto zvečer. Med čakanjem mi je postajalo grozno vroče in zatohlo. Plastenka z vodo, ki sem jo utegnil kupiti v Madridu, se je hitro praznila, na prepotenih nogah pa sem čutil prve pike komarjev. Končno sem prišel na vrsto za ožigosanje potnega lista in čeprav je vse teklo gladko, se je zataknilo pri vprašanju, kje bom nastanjen. Bil sem namreč zmenjen, da me gosti družina, s katero smo se že prej povezali prek CouchSurfinga, ampak to razložiti mejnemu uradniku je pač nemogoče. Dal sem mu Mamadoujevo cifro, ker je on bil v kontaktu z mano, vendar je bil prav takrat kot nalašč nedosegljiv. Po 15 minutah čakanja se me je gospod v uniformi usmilil in mi dovolil, da grem naprej brez prijave kraja nastanitve.

Iskanje prtljage med kozami

Človek bi si mislil, da bo eno uro po pristanku prtljaga že zdavnaj na tekočem traku nanj. Ampak ne, v Dakarju to preprosto ni mogoče. Ko sem stopil v prostor za prevzem prtljage, so me presenetile koze. Ja, nekdo je na letališču prodajal žive koze in te so povzročale še večjo zmedo kot sicer. Tam sta bila sicer samo dva tekoča trakova, ogromno ljudi in še več koz, mojega ruzaka pa nikjer. Prvih 15 minut sem ga še v optimizmu čakal, nato pa vedno bolj intenzivno iskal nekoga, ki bi mu lahko prijavil pogrešano prtljago. V glavi sem si že ustvarjal načrte, kako bom preživel brez dodatnih oblek, kje bom kupil antimalarike in repelent proti komarjem. Upanje, da bom svoje stvari še kdaj videl, so mi dajali ostali čakajoči, ki so bili na istem letalu. Približno dve uri po pristanku sem naposled dobil svoje stvari in končno lahko šel proti izhodu.

Dakar, Senegal

Tržnica z blagom v Dakarju.

Iščeš prijatelja? Vem kdo je, pridi z menoj.

Čeprav bi se večini ob zgornjih besedah vklopil alarm, da gre za več kot očitno prevaro, se je meni takrat zdelo povsem verjetno, da je ta človek prijatelj tistega, ki me pričakuje. No, ni bilo tako. To je bil eden od dobesedno vsaj 100 taksistov, ki ves čas stražijo okolico letališča. Ker nisem imel izbire, sem šel z njim do njegovega avta po edini poti – čez množico ostalih taksistov. Seveda sem kot belec močno izstopal in so me zato začeli grabiti za nahrbtnik in roke ter se drli en na drugega. Precej grobo sem se jih otresel in stekel do policista, ki jih je pregnal in mi rekel, naj sedem v policijski avto, saj naj bi bil tam varen. Seveda sem ga ubogal in šel tja sedet, vmes pa je on poklical Mamadouja.

Čakanje na policijski postaji

Naenkrat so se nam v avtu pridružili še ostali policisti in začeli smo se peljati. Zmedeno sem povpraševal, kam se peljemo in dobil jasen odgovor: Na policijsko postajo. Okolica je postajala čedalje bolj čudna, nikjer ni bilo nikogar ulice pa so bile temne. Nekje v daljavi sem videl stavbo z odprto garažo in lučjo, pred njo pa dva tipa s kalašnikovimi. Izgledalo je, kot da se peljemo nekam, kjer mi bodo izrezali kakšno ledvico in še kaj, vendar je navsezadnje res šlo le za policijsko postajo. Ko sem prišel noter, so mi dali »ta mehek« komandirjev stol. Celo wifi so imeli in vsi policisti so kazali izjemno zanimanje za uspehe slovenske nogometne reprezentance. Čeprav se ne bi branil še kakšne ure več, je po dveh urah do postaje prišel Mamadou in me končno peljal do svojega doma, kjer sem se lahko stuširal in ulegel v mehko posteljo.

Lac Rose jezero, Senegal

Jezero Lac Rose ali Pink Lake, okrog 30 km stran od Dakarja. Jezero je tako slano, da včasih postane rožnato. Zaradi obilice dežja avgusta, je bilo ob mojem obisku manj rožnato kot ponavadi.

Drugi del Žanove zgodbe preberite v prispevku Zgodbe iz Afrike, 2.del: Otroške favele in žur v Senegalu.

Preberi tudi kaj od tega

Vpiši svoj komentar ...

Loading Facebook Comments ...

Leave a Reply

Your email address will not be published.