Najprej, tam nekje pred desetimi leti, se mi je zdelo, da je svet ogromen. Da je Tajska na drugem planetu in Indonezija tako daleč, da verjetno nikoli ne bom prisopihal do tja. Pa sem kupil prvo letalsko karto, prijazno stevardeso naprosil za kopico gintonicov in po slabem dnevu pristal v Jakarti. Bam! In bolj kot sem takrat stopicljal okoli in končno stopil v štric s Katko, lažje sem ujel svet v dlan. Postajal je manjši in manjši. Dostopnejši. In če k temu prištejem še neko osnovno finančno samostojnost, ki so jo dajale takratne prve študenstke zaposlitve, se mi je dejansko zdelo, da sem lahko v enem dnevu kjerkoli, s komerkoli.
Nisva prepotovala veliko, nekaj vseeno pa. In zdaj ko vem, da se najlepši zakladi našega planeta pogosto skrivajo tam daleč, daleč, sem spet na začetku. Spet se mi zdi, da je vse od mene oddaljeno neskončno daleč. Za razliko od tistega tam zgoraj, ko sem ob tem občutku občutil predvsem strah(ospoštovanje), pa mi oz. nama s Katko to danes predstavlja enega najslajših izzivov.
Kam bova torej odpotovala naslednjič?
Ta del Azije, kjer sva preživela že 2,5 leti najinega življenja, bova (čeprav, priznava, s težkim srcem) dala malce na stran. Bali sicer ostaja najin drugi dom in v Chiang Maiu bova zagotovo kmalu bila bitko z najbolj pekočimi tom-yumi, a plan za naslednje leto bo poskušal zaviti malce drugam. Takole gre:
- Oman. Januarja. Za dva, tri tedne. Ravnokar načrtujeva zato vsak nasvet dobrodošel.
- Ladahk (Indija). Junija. Treking po pozabljenem delu našega planeta. Menda noro lepo, na najinem seznamu že od nekdaj. Sva hotela celo na tem zadnjem potovanju na poti domov se ustavit ravno tukaj, pa sva šla raje na Maldive. 🙂
- Islandija. Julija. Menda je poleti lepo. Denarja ne bo za več kot teden ali dva, ampak za zrajcat se, bo ravno to super.
- Iran. Avgusta. Ker so poceni karte iz Zagreba in vsi pravijo, da ni bolj prijaznih ljudi.
- Nekam v Srednjo ali Južno Ameriko. Ne veva še kdaj, niti kam. 🙂 Veliko nasvetov ste nama že dali, še več jih bova rabila. Rada bi počela doživela nekaj posebnega. Kakšen treking, potapljanje …
Ampak kolikor naju poznam, se bo tole še precej spremenilo in dopolnilo. Mislim, da sva najbolj neodločena pri Južni in Srednji Ameriki. Bi, pa ne bi. Če bi, bi raje za dalj časa, kot samo za tri tedne. Ampak zdaj bodo na vrsti ravno te “krajše ture”. Torej … Bomo videli, kako in kaj. Začenva pa z Omanom. Juhuhu …
Sprememba načrta – 2. januarja 2018.
Evo, ni prav dolgo trajalo, da se je tale potovalni načrt spremenil. A kaj je pripeljalo do tega? Vse po malem. Nekaj zagotovo to, da sva ob iskanju letalskih kart za Oman malce zajadrala in našla ugodne lete na eno luštno otočje. Nekaj to, da imava domotožje po Indoneziji in pogrešava vse kar je pod morsko gladino. Nekaj pa tudi to, da naju poslovne poti peljelo čez lužo in bova prijetno združila s prijetnim. Takole gre sedaj tole:
- Oman ostaja.
- Ladahk (Indija) ostaja.
- Islandija bo ostala, če bova pridna, ampak ni najvišje na prioritetni lestvici.
- Iran bo za nekaj časa počakal.
- Južna in Srednja Amerika. Ammm … spet se izmika.Dodala pa sva
- Mauricijus. Ker so naju poleti totalno navdušili Maldivi, si želiva ponovno tja v “tiste konce”. In ker se iz zagrebškega letališča najdejo precej ugodne letalske karte, bova letos prav gotovo nekaj časa preživela na tem luštnem otočju.
- Bali in potapljanje na Raji Ampat. Na Baliju v mestecu Ubud bova ponovno za kakšen mesec najela najino hiško in se še bolj udomačila, vmes pa skočila še na otočje Raja Ampat, ki slovi po noro najboljšem podvodnem svetu. Jaz sem tam že bil leta 2009 in ker spomini hitro bledijo, je treba hitro nazaj.
- USA. Ker se z Malimi junaki kmalu širimo čez lužo, bova poskušala v Združenih državah preživeti mesec ali dva in združiti delo z raziskovanjem. Katka pravi, da so predvsem narodni parki vredni greha.
Tako. Zdaj pa končno kupit karte za Oman, da vsaj prvo točko pokljukava. 🙂 Kako se bo spremenil načrt, poročam kmalu. 🙂
Da je ta seznam kar se da poln, skrbi tudi NLB Vita, pri kateri se vedno zavarujeva, preden kam odpeketava. 🙂
