Na popotovanje v Azijo z 12 tednov staro Evo

Prihod dojenčka številne starše za dalj časa odvrne od potovanj. Za naju so potovanja pomenila način življenja, ki se mu nisva želela odreči, ko se je rodila Eva. Eva je bila stara 10 tednov, ko je prvič letela v Varšavo obiskati svoje sorodnike. In ker je let potekal brez težav smo se dva tedna kasneje z lažjim srcem odpravili na potovanje, o katerem sva sanjala dolgo časa. Ker sva se zavedala, da se 5 tednov počitnic v kosu (kolektivni dopust + očetovski dopust) pred penzijo najbrž ne bo ponovilo, sva jih želela maksimalno izkoristiti. Jugovzhodno Azijo sva obiskala že večkrat in imela z njo čudovite izkušnje. Kam na prvo potovalno izkušnjo v troje tako ni bila težka izbira.

Vsak projekt se začne z načrtovanjem…

Azija, ok. Ampak kam konkretno? Ko sva razmišljala o primernih destinacijah sva morala upoštevati še kaj drugega poleg adrenalinskih aktivnostih, ki so tam na voljo, in cene piva. Določila sva sledeče pogoje:

• Brez malarije
• Solidna bolnišnica oddaljena največ 2 uri
• Brez dolgih voženj po cesti in brez transporta po morju
• Na splošno bolj turistični kraji, kot sva jih običajno obiskovala

Ti pogoji so nama pomagali izločiti kup destinacij, še vedno pa se nisva mogla odločiti točno kam. Tako sva kupila letalske karte do Singapurja in nazaj iz Manile, kar je pomenilo, da imamo 5 tednov časa, da nekako pridemo iz Singapurja do Filipinov. Kako, v tistem trenutku nisva imela pojma …

Sva pa vsaj imela izhodišče za nadaljnje razmišljanje. Naslednje veliko vprašanje je bilo vse povezano z zdravjem.  Na NIJZ (Nacionalni inštitut za javno zdravje) sva izvedela, da po slovenskih smernicah vsako cepljenje pred dopolnjenimi 3 meseci otroka ni dovoljeno (v UK na primer lahko že pri 2 mesecih), ob tem pa itak ne bi pomagalo, ker prvi in drugi odmerek ne zagotavljata zaščite. Po smernicah bi dejansko lahko šel prvič na eksotično pot z otrokom po dopolnjenih 18 mesecih. Pod ”eksotično” pa vsaj v prvem letu spada tudi Hrvaška, tako da… Na koncu smo dobili nasvet, da naj pazimo na komarje in sonce. Med potovanjem se je izkazalo, da sonce ni bilo velik problem, ker sva bila vedno precej pazljiva. Izogibali smo se sprehodom sredi dneva in občasno uporabili baby kremo za sonce. Večja težava so bili komarji. Sicer smo se izogibali območjem z malarijo, je pa zelo razširjena denga.  Oboroženi z nalepkami in sprayi iz naših lekarn in Baby centra smo se počutili kot bi šel v vojno s švicarskim nožem. Najboljša zaščita so bili tako dolgi rokavi in mreže za komarje. Pomembna informacija, ki smo jo našli tekom potovanja je bila tudi, da komarji, ki prenašajo dengo, niso aktivni ponoči. Tveganja povezana s hrano in vodo so odpadla, ker se je Eva izključno dojila, kar je bilo izjemno praktično!

Veliki dan se je približeval in čas je bil, da začnemo pakirati. Na internetu sva iskala vse možne “must have” spiske in več kot sva jih našla, bolj sva bila zmedena. Bomo potrebovali nosače?? Zložila sva sredi sobe vse, kar se nama je zdelo res potrebno in hitro je bilo jasno, da je tega absolutno preveč. Potem sva pač zmanjševala, zmanjševala, zmanjševala…dokler se ni dalo vsega zložiti v en kovček in dva manjša nahrbtnika. Skupaj 30kg. Bravo Magda & Rok! Skupaj z Evinim vozičkom “marelo” se nama je zdelo to maksimum za udobno premikanje. Predvidevala sva, da bomo prali oblačila 1x tedensko in da bodo plenice lahko dostopne. Za Evo sva spakirala 10 kompletov oblačil, klobuček, odejo in nekaj tetra plenic. Plenic in čistilnih robčkov sva imela za nekaj dni v naprej. Poleg vozička so največji del Evine prtljage predstavljali nosilka in šotor za na plažo, ki bi naj bil obvezen na peščenih plažah (must have spiski). Načeloma je res bil OK, ni pa bil vreden vsakokratnega ukvarjanja kaj z njim ob pakiranju in prevažanju. Imela sva tudi termometer in zdravila proti vročini. Nič od tega na srečo nismo potrebovali. Otroško milo in olje smo kupili tam.

Kovček, 2 nahrbtnika, voziček in Eva. Mi smo pripravljeni za pot!

Čezoceanski let z dojenčkom? Ni problema!

Za precej staršev se sliši polet z dojenčkom nočna mora, 10-urni let pa misija nemogoče. Kako bo bogi revež to preživel? Kako bo z vzletom, pristankom in izenačevanjem pritiska? Kako bodo reagirali sopotniki, ko se bo dojenček začel jokati? Kako ga bomo hranili, preoblekli…. Jap, najbolje da ostanemo doma! Izkazalo se je, da je letenje z dojenčkom pravzaprav precej enostavno. Do Singapurja smo leteli preko Dubaja z letalsko družbo Emirates, kjer je Eva dobila svojo »VIP« posteljo, ki se namesti na steno. Na Emirates dobiš z dojenčkom prvo vrsto avtomatično, ampak za vsak slučaj je bolje preveriti in rezervirati. Eva je preživela v postelji večino časa, razen ko se je potrebno pripeti – takrat mora biti tudi dojenček pripet v naročju. V izogib bolečinam v ušesih ob vzletih in pristankih se je dojila oz. igrala z dudo (da požira slino). Na potovanju smo imeli 9 letov, kar pomeni 18 vzletov in pristankov in z izjemo dveh je zadeva funkcionirala. Na splošno je na letalih jokala malo, pa še takrat se je zdelo, da to moti predvsem naju. Posebno pozornost nam je namenjalo tudi letalsko osebje, ki je ves čas skrbelo, da smo se dobro počutili.

Kaj še potrebuješ na letalu? Poleg zaloge plenic in toplih otroških oblačil (klima je pogosto na maksimum), je dobro imeti kakšno rezervno majico tudi za starše. Vsaj midva sva jo rabila (Eva veliko poliva in bruha). Vsa letala imajo WC s previjalno mizo, tako da menjava plenic ni problem.

Na letališču v Dubaju so nas čakali vozički “marele” (ob prestopu svojega ne dobiš), kar je načeloma super praktično, če je otrok nekoliko večji. Ravno ležišče se namreč ni dalo narediti, Eva pa seveda še ni sama sedela.

Na splošno dojenček na letališčih in letalu “odpira vrata” (beri »preskakuje vrste«), tako da na nek način naredi potovanje celo bolj enostavno.

Singapur

Začeli smo torej v Singapurju in (kot smo predvidevali) se je izkazal za odlično prvo destinacijo. Super poti za voziček, enostaven transport, čisto, veliko notranjih aktivnosti, kamor se zatečeš pred vročino. Jasno je bilo, da taki pogoji ne bodo trajali večno, tako da »uživaj dokler se da«! Največja »novost« potovanja z dojenčkom je bila, da vse vzame precej več časa, kot prej in da morava hoditi v fitness izmenično J Večino 3-dnevnega obiska Sinagpurja smo preživeli okoli čudovitega Marina Bay-a. Obvezen je obisk »Gardens by the bay«, trenutno nr. 1 atrakcije v Singapurju. Spektakularen botanični vrt »Flower Dome«, sprehod po brvi v deževnem gozdu in najvišji notranji slap na svetu poskrbijo za nepozabno popoldne. Vse zelo enostavno z vozičkom. Zvečer smo uživali v spektaklu luči in zvokov (light&sound show), ki je povsem navdušil našo malo Evo.

V Singapurju smo si končno privoščila večerjo v restavraciji z Michelinovo zvezdico. Imenuje se Hong Kong Soya Sauce Chicken Rice and Noodle in je najcenejša restavracija z Michelinovo zvezdico na svetu. Za glavno jed plačaš ca. 4€. Vredna zvezdice? Vsekakor bolj zgodba, kot pa okus obroka. 10 stojnic levo in desno zagotovo ni nič slabših.

V Singapurju smo izbrali tudi našo naslednjo destinacijo – Bali. Bali se je zdel logična izbira že od vsega začetka. Ampak sva ves čas imela v mislih “takoooo turističen….”.

Dveurni let, tokrat brez posteljice, in že smo bili tam. Naš urnik, ki smo ga sicer sproti prilagajali, je bil sledeč: 4 dni v Sanurju, 3 dni v Ubudu, 3 dni v Amedu in 3 dni v Seminyaku. Z Balijem smo imeli “love-hate« odnos. Na eni strani smo res trpeli vsakič, ko je bilo potrebno narediti premik. Predstavljaj si promet v Moskvi ampak na 30+ stopinjah celzija. Ali po Roški med 16.00 in 16.30. Na drugi strani smo noro uživali med pravljičnimi riževimi polji v okolici Ubuda in se pustili razvajati v Seminyaku. Plaže na Baliju so precej povprečne, ampak jutranji sprehodi ob obali so čudoviti. Obupen promet in visoke temperature so bile tudi razlog, da celodnevni izleti z Evo niso funkcionirali sploh. Tako se je bilo potrebno dobro organizirati, da smo maksimalno izkoristili jutra in večere, čez dan pa smo počivali ob bazenu, brali (kolikor je Eva pustila) in uživali v masažah.

Bali

Ko pogledava nazaj, vidiva da sva bila v Sanurju, našem prvem “eksotičnem” postanku, precej izgubljena in sva se še navajala na nove razmere oz. na počitnikovanje z Evo. Sanur sva sicer izbrala predvsem zaradi lokacije, saj je blizu letališča (vsaj po km) idealno pozicioniran za raziskovanje juga otoka (tempel Uluwatu, Jimbaran…). Plaža je solidna, mesto ne ponuja nič posebnega.

Iz Sanurja smo se z Uberjem premaknili v Ubud (za 20km vožnje smo potrebovali 2 uri!). Bivali smo malo izven mesta, v čudovitem butičnem hotelu med riževimi polji, kar se je izkazalo za perfektno izbiro, saj je tudi mesto Ubud precej natrpano. Jutra smo izkoriščali za sprehode med riževimi polji, obiskali smo opičji gozd, pokušali lokalne specialitete in obiskovali kavarne ter kulturne dogodke. Predvsem pa se sproščali ob sanjskem “brezkončnem” bazenu, kjer je z užitkom čofotala tudi Eva. Premikanje po Ubudu z vozičkom je bilo težavno, saj so ceste slabe, je pa vseeno prišel prav v restavracijah in barih.

Amed je precej daleč in izkazalo se je, da ni bil vreden napora, ki ga prinaša pot. Ne, da je karkoli narobe z Amedom, ki je kul, hipsterska vasica z dobrim snorkellingom takoj ob obali in zanimivimi možnostmi raziskovanja skritih kotičkov z motorjem…. Kar je bilo v našem primeru seveda nemogoče. Poleg tega sva hotela prihraniti nekaj denarja in rezervirala hotel nedaleč od obale – ravno dovolj, da smo se vsak dan ukvarjali s težavo imenovana senca/marela in nosili kot mule opremo na plažo in nazaj. Z dojenčkom, hotel NA plaži šteje!

V Seminyaku si je nekaj časa zase oz. za nakupovanje privoščila tudi mami, seveda pa se ni dalo izogniti žuranju. Prvič in edinkrat sva najela varuško za nekaj ur, kar pa se ni izkazalo za dobro idejo. Predstavljaj si glamurozen klub na plaži, s top glasbo, koktajlom, ti pa vsakih 5 min preverjaš telefon… Tako sva naslednji dan vzela Evo s sabo in bilo je super. Malo je spala, malo uživala ob zvokih DJ Masona. Z nama je šla tudi v eno boljših restavracij v Seminyaku, kjer je ob predjedi dala vedeti vsem gostom, da je tam, do glavne jedi pa že spala kot top. Lahko, da sva brez občutka, ampak se res nikoli nismo počutili nezaželeni zaradi Eve. Prej obratno. Ob kakem kričečem izpadu je kvečjemu poskrbela za navdušenje J

Izdelki za dojenčke so na Baliju široko dostopni. Praktično vse dobiš že v mini marketih na vsakem vogalu, imajo pa tudi velike trgovine, kot npr. Carrefour, kjer je večja izbira plenic, čistilnih robčkov in otroške hrane, kot v Ljubljani.

Brunej

Po dveh tednih smo imeli Balija dovolj in morali smo razmisliti kam dalje. Že nekaj časa sva razmišljala o otoku Borneo, ampak je bilo videti z dojenčkom »prezakomplicirano«. Vseeno sva morala vsaj malo “skreniti” s poti. Zmerna cena letalskih kart in direkten let v smeri Filipinov je bilo vse kar smo potrebovali. Brunej. Ta mala, muslimanska država je znana predvsem zaradi nesramno bogatega in ekscentričnega sultana »Haji Hassanal Bolkiah Mu’izzaddin Waddaulah ibni Al-Marhum Sultan Haji Omar Ali Saifuddien Sa’adul Khairi Waddien Sultan and Yang Di-Pertuan of Brunei Darussalam”, ali na kratko “Hassanal Bolkiah”. To je bilo tudi bolj ali manj vse kar sva o Bruneju vedela. V prestolnici Bandar Seri Begawan smo obiskali dve slavni mošeji, kraljevi muzej, vodno vas, največji shopping center v Bruneju (v Ljubljani imamo vsaj 5 večjih), jedli najboljši suši v državi 2x in se s čolnom odpeljali pogledati endemične proboscis opice. Za to smo porabili dva “na izi” dneva, preostala dva dneva pa »pod milim nebom« nismo vedeli kaj sami s sabo. Če nisi v stanju opraviti dvodnevni treking po tropskem gozdu, imaš dva dni v tej luštni državici povsem dovolj. Da se vrnemo na izlet s čolnom – seveda je bil naš prvi. Trajal je ca. 1,5 ure in izpadel super. Vozili smo se po reki, tako da ni bilo valov. Eva je bila ves čas v nosilki. Simpatične opice so upravičile svoj sloves, prav tako narava in zanimive stavbe ob poti.

Naravi in znamenitostim navkljub si bomo iz Bruneja najbolj zapomnili ljudi. Ti so bili eni najbolj prijaznih in naravnih, kar sva jih kdaj srečala. Zagotovo je pri tem pomagala Eva. In pa dejstvo, da je turistov zelo malo. Za prevoz nismo plačali nikoli. Ljudje so se ustavljali na cesti in nam ponujali prevoz, vodenje po mestu in nas vabili domov. Mogoče smo se jim samo smilili, ko smo se borili z vozičkom na 35 stopinjah Celzija, ampak vseeno… 🙂

Filipini

Zadnja dva tedna počitnic smo preživeli na Filipinih, brez dvoma vrhuncu našega potovanja. Res je, da sva se že povsem sprostila ob potovanju z Evo, zelo je pomagalo tudi, da je začela sama držati glavico (wiiiiii!!!!), kar zeloooo olajša potovanje. Ampak enostavno so Filipini in “Filipinosi” tako sproščeni in kul, da drugače, kot super, enostavno ni moglo biti.

Iz Bandar Seri Begawana smo leteli v Manilo, tam prespali v hotelu ob letališču in naslednje jutro nadaljevali proti otoku Bohol. Iz letališča Tagbilaran sta nas čakali še dobri 2 uri vožnje do Ande, naše destinacije za naslednje 4 dni. Premik iz Bruneja  do Ande je bil zagotovo najbolj naporen na celotni poti, ampak se je splačalo. V Andi smo imeli plažo praktično zase. In to kakšno plažo! Bel pesek, kristalno čista voda, samo nekaj korakov iz naše sobe – seveda s pogledom na vso to krasoto.

Bali nas je nekaj naučil, tako da smo na Filipinih vse hotele rezervirali na plaži (z izjemo dveh dni v džungli). Tako smo lahko z Evo kadarkoli šli v sobo, oz. po stvari, ki smo jih “nenadoma” potrebovali. Neprecenljivo! Na Filipinih je bila Eva resnično zvezda in Filipinke (ugani od kot prihaja največ varušk na svetu) so kar tekmovale, katera jo bo lahko pestovala in popazila – kar je bilo super praktično posebej med obroki. V Andi sva si celo privoščila, da sva šla skupaj s kajakom po morju, Eva pa je uživala s hotelskim osebjem. Na trenutke sva bila kar malo ljubosumna, saj kar ni hotela nazaj k nama J

Iz Ande smo se premaknili na otok Panglao, z dvodnevnim postankom v vasici Lobok, ki se nahaja na obrobju tropskega gozda. Lobok, skozi katerega teče reka Loay, je slaven predvsem zaradi “lebdečih” restavracij – plovilih, ki so preurejena v restavracije in s katerimi pluješ po reki, seveda ob zabavnem programu. Itak narejeno za turiste, ampak vseeno zanimivo.

Loboc je tudi odlično izhodišče za obisk “čokoladnih gričev” oz. »Chocolate Hills« in zavetišča za Tarsierje, glavnih znamenitosti na Boholu. Na Chocolate Hills je Eva uprizorila nepozabno “predstavo”, tako da smo dobesedno zbežali nazaj do taksija. Kaj smo se iz tega naučili? Ne paničari. Poglej, kar si planiral, naredi fotko, pojdi.  Nihče te ne bo poslal v zapor, ker se tvoj otrok 1 minuto joče (kar je zaradi panike na koncu pomenilo 10 minut), kot bi ga dajali iz kože. Za naslednjič: Vedno nahrani otroka preden izstopite iz avta ter vzemi s sabo vodo in dudo – tudi če bo izlet trajal samo 15 minut. Zavetišče Tarsierjev smo obiskali s tuk-tukom/rikšo/triciklom (odvisno, kaj ti je bližje :)). Bilo je OK, čeprav bi bilo zelo dobro imeti zraven zaščitne slušalke (na splošno zelo praktično za eksotična potovanja; tudi čolni in mala letala so lahko zelo glasna). Prisrčni Tarsierji, s ca. 5 cm najmanjši primati na svetu, so zelo občutljivi na glasen zvok. Če se ustrašijo lahko naredijo tudi samomor. Predstavljaj si naju z Evo… počutila sva se, kot da nosiva s sabo atomsko bombo.

V turistično Alona Beach smo se odpravili po nekaj “akcije«, ki smo jo po muslimanskem Bruneju in umirjeni Andi kar malo potrebovali. Nekaj dni turistične gneče, barov na vsakem koraku in potapljaških centrov je prišlo kot naročeno. Očka si je končno privoščil raziskovanje podvodnega sveta in celo poskusil windsurfat, medtem ko se je mami razvajala z masažami na plaži.

Zadnje dni smo si privoščili nekaj luksuza v čudovitem resortu le nekaj minut vožnje od Alone Beach, kar se je izkazalo za popoln zaključek našega potovanja in super oddih preden smo se odpravili proti domu.

Torej, na pot z dojenčkom? Odvisno…

Za nas je bilo potovanje izjemna in neponovljiva izkušnja, ki nas je resnično povezala kot družino (predstavljaj si 5 tednov skupaj 24 ur na dan, brez motečih vsakodnevnih opravil). Eva je spoznala nove barve, vonje, ljudi, (bakterije?? J), in kot je njena pediatrinja napisala v poročilo ob zadnjem obisku, ima “čudovit socialni kontakt”. Zelo sva zadovoljna in ponosna, da si nisva premislila, kljub številnim kritikam ljudi, ki so naju med drugim pošiljali v zapor in na center za socialno delo… Mimogrede, najin najljubši komentar je bil: “Zakaj potovati s tako malim otrokom, ona si itak ne bo nič zapomnila?” Poleg tega, da verjameva, da je bila to tudi za Evo zelo pozitivna izkušnja… Kaj pa starši?? Kot da po rojstvu otroka ne obstajamo več. Na srečo sva imela podporo družine in najbližjih prijateljev, kar je konec koncev tudi najbolj pomembno. Evi želiva pokazati, da je svet velik in čudovit in da počitnice ne pomenijo nujno Debeli Rtič, ali bognedaj Hrvaško obalo (da se ne bomo narobe razumeli – Hrvaška obala je čudovita in tudi ta seveda še pride na vrsto!). Želiva vzgajati odprto osebo, ki jo zanimajo druge kulture. In seveda že načrtujeva naše naslednje dogodivščine!

Ne glede na našo super izkušnjo, potovanje z dojenčkom po Aziji vsekakor ni za vsakogar. Odsvetujeva, če:

• te moti, da se tvojega otroka dotikajo tujci in ga nosijo po rokah. Posebej na Filipinih je bila Eva v središču pozornosti, dotikal se jo je vsak, od natakarjev v restavracijah do ladyboyev na lokalni tržnici.
• se otrok ne doji. Ne bova rekla, da je to popolnoma izključujoč dejavnik, ampak nikakor si ne moreva predstavljati prati in sterilizirati stekleničke, prekuhavati vodo…
• si ne moreš predstavljati, da obstajajo države, kjer nimajo lupinic za dojenčke. Na začetku sva se še trudila najti lupinico za vsak transfer, ampak sva po par neuspešnih poizkusih obupala in pač imela v avtu Evo v naročju.
• se ne počutiš dobro ob obiskovanju restavracij in barov z dojenčkom. Midva sva Evo jemala s sabo povsod, tudi zvečer. Običajno je spala v vozičku in se ni pustila motiti ne hrupu ne pozornosti lokalnih prebivalcev. Seveda je tudi jokala, vendar nisva imela občutka, da bi to kogarkoli motilo. Kvečjemu sva dobivala znake spodbude in podpore.
• zelo striktno slediš določeni rutini dojenčka. Tekom potovanja se je držati rutine praktično nemogoče, razen če bi morda ves čas ostal na enem mestu. Ampak potem to ni potovanje, ne? 🙂 Tudi časovna razlika seveda popolnoma poruši rutino.
• nisi pripravljen nekoliko povečati svojega potovalnega proračuna, tako za bolj udobne in hitre prevoze, kot predvsem za bivanje v boljših hotelih. Dejstvo je, da z dojenčkom preživiš več časa v hotelih, kot če potuješ sam. In predvsem, ker preživljaš v hotelu običajno vroče popoldneve, si tega z dojenčkom ne želiš v kakšni luknji, brez klime in s ščurki.

Razmišljaš o potovanju po Aziji z dojenčkom in potrebuješ več informacij? Kontaktiraj naju:

Magdalena: mkomorowska.m(at)gmail.com ali
Rok: rok.nss(at)gmail.com