Po uspešnih jutranjih pogajanjih z otoškimi taksisti (ceno sva za slabih 20 kilometrov iz bolanih 1200 bahtov znižala na 300 bahtov), sva dan začela v umirjenem Samahita Retreatu, ki bo tudi najin dom naslednjih 5 dni. In ko daš dva razscapanca v klimatizirano sobo, s sveže postlano posteljo, takšno katere posteljnina še vedno “šrkipa” in vročim tušem, si lahko prepričan, da bosta vsako minuta izžela do onemoglosti.
Medtem ko smo s pogledom na morje poganjali “sobna kolesa” (pač, no, spinning) in poskušali razbrati simpatična, a nerazumljiva navodila prijetnega prešvicanega Tajčka, sem se zamilil, kako drugače otok dojemam danes v primerjavi z najinim prvim obiskom. Pa ne zato, ker bi se otok kakorkoli spremenil ali pa bi se spremenili ljudje. Daleč od tega. Spremenila sva se midva in najin pogled na … potovanja? Morda. Prej sem na potovanja gledal kot na nekaj “once in a lifetime”, kot na nekaj, kar “je anomalija normalnemu življenju”. Danes, točno v tem trenutku na potovanje gledam kot na točno to, kar želim imeti v življenju. Neskočno pot in nekoga, da jo bo delil z menoj.
Ja, poglejte jo no, kako je ona luškana. 🙂
OK, dovolj filozofiranja. Če ga želite več, ga najdete tukaj za celo življenje in še malo.
Veseliva se prihodnjih 5 dni. Joga, meditacija, zdrava prehrana (med katero sodi tudi – ne boste verjeli – zelena solata in sveža bazilika), branje, poganjanje tistih koles tam zgoraj, zgodnje vstajanje in namakanje v morju ob sončnem zahodu. Vse v enem elegatnem otoškem paketu.
Sva se pa zagnala tudi v delo. V takšnem inspirativnem okolju, ki ti k riti prinaša vse od A do Ž, ideje padajo kot domine in inspiracije je dovolj tudi za najtežje izzive. Kaj vse počneva za to, da se v najinem potovalnem pujsu nabira dovolj denarja, pa v kakšnem izmed naslednjih prispevkov.
