“No, I am not doing this for the money,” je rekel Bayba in raztegnil nasmeh pod velikim materinim znamenjen na nosu. Ko sem pred dvema letoma prvič obiskal Šrilanko, so mi skoraj najbolj od vsega v spominu ostale njegove zarošene oči, ko je zavrnil moje plačilo kosila pri njegovi družini.
Ostala sva na vezi in si dve leti izmenjevala elektronska sporočila (za katera sem danes izvedel, da jih je najprej po SMS-u poslal prijatelju, ta jih je nato pretipkal in poslal meni). Njegova so bila večinoma “Hello Mike, how are you? When do you come back to Sri Lanka?”, moji pa nekako takole “I sure want to come. When I come, I will visit you and your family again.”
Neverjetno, res. Danes sva brez posebne napovedi prispela v njegovo mesto Weligama z vlakom in prvo, kar zagledam na postaji … Ja! Majhen nos in veliko materino znamenje. Bayba! 🙂 Pa smo začeli dan. Nakup piva. Nakup škampov. Po tamalo hči v šolo. Počakamo še tasredjo. Žena nam skuha kosilo in že mljaskamo. Začuda ponovno samo mi trije. Bayba, Katja in jaz. Res ne vem, zakaj tako, ampak očitno je to njihovo izkazovanje spoštovanja. Ne vem. Tako se tolažim.
Po kosilu smo ze zbasali v tuk-tuk (Katja, tri tamale punčke in jaz na zadnji sedež, Bayba seveda kot šofer), ustavili smo se še toliko, da smo nakupili sladoled, nato pa na plažo. Med pisane ladje in v turkizno morje. No, dekleta so šla v vodo, midva pa sva debatirala o tem, koliko bi mene stalo, če bi kupil ribiško ladjo (cca. 10.000 dolarjev) in kako bi on z menoj delil letni dobiček (50-50) in seveda, da bi lahko potem vsako leto prišel k njemu vsaj za en mesec in bi imel vse zastonj (tudi pri njemu doma) in da bo že on poskrbel, da se celoten ulov proda na lokalni tržnici.
Kakorkoli že, bil je eden izmed bolj posebnih dni. In če ga ne bi zaključila s totalno pre-mastno masažo v enem izmed spice gardnov, bi skoraj upal reči, da je bil najlepši! 🙂
If you’d like to read a funny article about how Katja experienced this day, go to http://ineedtoiletpaper.com/friends-reunited-in-weligama! 😉
