Iz minute, v uro, dan in leto. Logično, vsem jasno zaporedje. Nevredno, da bi se obremnjevali s kronologijo, definitivno. Čas je tako prekleto absoluten. In se zdi, da res. Da je vsaka minuta dolga natanko 60 sekund, vsak dan 24 ur, vsak četrti februar tistih 28 (!) dni. In teče .. in teče tam nekje. Izven nas.
Stremeti za nečim ni lahko. Hlastaš, kličeš, sanjaš, hrepeniš. Ne pušča ti, da vdihneš normalno, da se trdno oprimeš lepega in brezskrbno spregledaš slabo. Ne razume, da želiš obstati v trenutku, se nasmejati, ker tako želiš, se postaviti na glavo, ker pač tako čutiš, biti simpatično nor samo za danes, za ta trenutek … zate.
Nekaj trenutkov mojem življenju bo večnih. Ne bodo ostali jasno narisani, napisani, poslikani ali posneti. Preprosto so. Večji kot so delovali iz prve, globji kot sem jim takrat ocenil, težji kot sem takrat mislil, da jih zmorem prenesti. In ostajajo za vedno z mano.
Ti trenutki nimajo merske enote. Njihov vpliv name nima merske enote. To, kar mi dajo, se ne meri. To preprosto sem. Sem.
