Nam že kar gre. Tam, nekje trikrat ali pa celo večkrat na teden si napnemo “gurtno” med dva drevesa in lovimo ravnotežje. Osebno mi je najljubše v Tivoliju (v Ljubljani). Mehka, lepo pokošena trava, ravno prav veliko ljudi, pet, tudi deset napetih vrvi … Sproščujoče in prijazno. Lovimo še zadnje tople popoldneve in večere. Pravijo, da bo kmalu jesen. Ob pogledu na temno rdeče odpalo listje na makedamskih cestah proti Rožniku, bi težko tudi sam sebi tajil, da je minilo še eno poletje. Skozi vhodna vrata noter in čez kratek hodnik pri zadnjih vratih ven. Pustilo je vtis, za vedno.
