Ljubljana, 11.11.2010

Prešernov trg v Ljubljani je mesto za razmišljanje. Sploh za nas tiste, ki se bojimo ostati čisto sami s svojimi mislimi. Priznam, ne morem, ne zmorem in ne znam. Se mi zdi, da bi na dan privrele težke packarije.

Gremo.

Prav zato mi je lepo, ko svet okoli mene divja in se mu lahko v vsakem trenutku, še med tako intenzivnim spogledovanjem s samim sabo, preprosto priključim. In me reši. No, vsaj začasno. Pa saj mi gre. Vedno bližje sem tistemu, kar me nekje tam noter muči …

Vsi v kontra smer.

Sedel sem na “Prešercu” in sedel na stopnicah pri Frančiškanski cervki. Spet. Začelo je deževati, čisto narahlo in zadišalo je po mokrem jesenskem listju.

Princ "Prešerca"

Zgodbe so se prepletle, tisoč njih. Moja ni izstopala, pa sem se posvetil nekaj drugim. Vsi zjutraj ustanemo, vsi iščemo družbo in zvečer ležemo v posteljo. Eni takšno, spet drugi temu ne rečejo tako.

"Res, ne vem zakaj, ampak turkizna je spet in" 🙂

Vedno bolj me navdušuje fotografija. OK, ko takole napišem zveni čisto preveč ambiciozno in nikakor ustrezno mojih predispozicijam in aktualnem znanju, ampak vseeno.

Lučke bodo!

Lepo mi je ujeti trenutke v tisočinko sekunde in res mi je lepo iz vsake fotke izvleči potem še tisto nekaj več.

Staro.

Priznam, malce sem freak na raznorazne “programčke za obdelovanje fotografij. Se mi zdi, da lahko tako kompenziram tole svoje neznanje “na ulici”.

Z vetrom.