Kocka pada. Vse bolj kaže, da se bova najino novo 6 mesecev dolgo potovanje podala konec januarja. Kako vem, da pada? Ker bo Skyscanner počasi pregorel. Ja, iščeva letalske karte. Pa ne samo tiste taprve enosmerne. Iščeva tudi povezave med to in oni državo, pa znotraj posamenih držav. A če sva iskala že karto za domov? Ah ne, to pa še ne. 🙂
Najin načrt bi v objem alinej padel nekako takole:
- Prvih nekaj tednov si bova privoščila odklop. Nekaj, kar nama bo prisolilo klofuto ali dve. Razmišljava seveda o najini Indiji. Prečisto je tukaj doma. Pogrešava občutek, ko se ti mešanica kravjega dreka, vode in pljunkov, razlije po stopalih in jih nato še nekaj ur utiraš globko v pore svojih novih japonk. Mmmmm …
- Potem greva na Tajsko. Tam se bova nastanila najverjetneje ponovno v Chiang Maiu, najela stanovanje za mesec, dva, tri in se posvetila delu. Blogu in Malim junakom. Preizkusila bova, kako je živeti v tujini in hkrati negovati poslovno pot. Chiang Mai sva izbrala, ker ima super infrastrukturo za takšen način življenja, hkrati pa še vedno ohranja tisti pravi azijski rom-pom-pom, ki ga tako neskočno obožujeva. Poleg tega je le nekaj sto kilometrov oddaljen tako od Myanmara, Laosa, Kitajske, Kambodže, če pa stopiš do letališča, pa te AirAsia odpelje v nekaj urah prav na vse konce Azije. Skratka, super za eksotične podaljšanje vikend oddihe. 🙂
- In ja. Enosmerno letalsko karto iz Chiang Maia v Tokyo na Japonskem dobiš še za 130 eur (7 urni let). Kaj to pomeni? Nujno morava seveda na Japonsko. 🙂 Zelo jo pogrešava. Sushi. Templji. Odfuk. Poleg tega so naju v preteklem letu obiskali že trije prijatelji iz Japonske in te jokerje je treba čim prej unovčit. 🙂
- Po Japonski greva na Bali. Tudi tukaj so glede na razdaljo letalske karte zelo znose. 150 eur. Na Baliju želiva živeti v točno določeni hišici malce iz mesta Ubud. Tam sva živela že na prejšnjem potovanju, cena za najem hiške je cca. 250 eur na mesec. Seveda ob predpostavki, da se spogajava neposredno z lastnikom, ki pa zna vsega skupaj 5 angleških besed (dve od tega sta Hello in Goodbye). Tudi na Baliju se bova v celoti posvetila bloganju. Denpasar, glavno mesto otoka, je prav tako močan hub za katerega lahko letiš praktično kamorkoli v Indoneziji. Banda otoki, here we come! 🙂
- In ko bova na Baliju pogledala na uro bo že konec julija in takrat bova odpeketala proti domu. Do naslednjega januarja. 🙂
Celo najino tokratno potovanje se bo torej vrtelo okoli vprašanja “Ali lahko uživava potovanje in hkrati učinkovito delava?”. Za to je potrebnih precej priprav in načrtovanja. Poleg samoumevnih, kot je denimo ta, da se moraš nahajati tam, kjer je internetna povezava dovolj dobra, je ključnega pomena to, da imaš okoli sebe in na drugem koncu sveta ljudi, ki to razumejo in lahko normalno motivirani delujemo kot ekipa tudi na daljavo. In res sem vesel, da se pri Junakih počasi gradi točno takšno jedro ekipe.
In zdaj še vprašanje za vas.
Ker bova zgorji načrt z največjim užitkom totalno spremenila, bi od vas želela kakršnakoli priporočila, kaj v tistem delu sveta se še splača doživet. Morda bi izpustili predloge, kot so denimo Taj Mahal ali pa Full Moon Party. Mika naju kakšen totalen odklop v nekem pragozdu, morda kakšen srednje naporen treking, kakšna meditativna izkušnja. No, nekaj v tem smislu. Imaš na zalogi kakšen predlog? Zelo bova hvaležna …
