A veš tisto, ko srečaš nekoga in naredi tako slab prvi vtis, da ti vse dol pade? No, skoraj tako je bilo z nama na tejle Koh Lanti. Visoke betonske ograje, vse drago, nobenih lokalnih restavracij, predrago sadje … Vsaj tako se je zdelo.
Zdaj sva tukaj že … preračunavam … 7 dni? 8 dni? Madona, vsak dan prvič na uro pogledava šele okoli treh popoldan, ko zakrulita želodčka in naju pošljeta v lov. Navadila sva se na najino malo hiško. Vsako jutri naju zbudita dva luškana mucka in vsak večer se pizdiva na progasto žabo, ki nič hudega sluteča pride na obisk in se skrije med razmetane cunje. Kako pride v hišo, je še sedaj uganka.
Skratka, lepo nama je tukaj. In ostala bova še kakšen dan, dva, ravnokar sva potrdila tri. 🙂
25 % dnevnega budgeta nameniva za sadje. Sva se udomačila pri tetki, ki je na videz malce podobna moji mami, po prodajnih sposobnostih pa šitarju z najboljšim sladoledom. Popolna kombinacija, da sva danes nakupila:
- 3 srednje zrele mange
- 3 zelo zrele mange
- 1 velik dragonfruit
- 1 veliko papajo
319 bahtov. 8,5 eur. V Mercatorju je en mango 1,5 eur, pa si ga kar pogosto privoščim. 🙂
Ker živiva na južnem delu otoka, morda 10 kilometrov stran od trgovin, sadjarnic in tajskega zelenega čaja, vsak dan na preizkušnjo dajeva najine riti, ki so se že rahlo navzele oblike sedeža od motorja. Katka se je prvi dan še pritoževala nad mojim divanjem čez luknje v cesti, zdaj pa semji podtaknil igro, da se ob vsaki luknji dereva “aaaaaaaa”, luknja pa trese najin glas. Zabavno, pa še jamramo ne več! 😉
Se pa malce spogledujeva tudi z načrtom za naprej. In sicer razmišljava takole:
- “A bi šla v Chiang Mai za kakšne tri tedne?”
- “Kaj pa Kambodža za kakšne 14 dni?”
- “V Indoneziji moreva nujno na Wakatobi!”
- “Mogoče bi šla še do Raje Ampat, meni je bilo nazadnje noro lepo.”
- “Kaj pa Polinezija?”
- “Ampak Japonska je še vedno v planu, ne?”
- “Nazaj grede pa malo v Iran, ne?”
No, zdaj pa naj se človek odloči.
