Katko so v zadnjih 7 dneh pokakale tri različne živalce. Ena izmed njih je imela drisko. Rdečo. In smrdečo. Ampak, a ni tako, da če te pokaka golob, da imaš potem srečo? Al’ denar? Al’ ti bo nekdo umrl? Kako že?
Za Koh Lanto, kjer sva ta trenutek, sva slišala večinoma same pohvale. Da je umirjena, da je prijetna, “laidback”. Najin cilj je bil tukaj ostati nekaj časa, morda celo tri tedne, a po prvih nekaj dneh, priznava, sva bila razočarana. Pa saj nama je povsem OK, da imava svež mango, tom-yum juhico in vonj po morju. Ampak, če je scena preveč podoba tisti v Poreču, nama pač ni OK.
Otok je v grobem razdeljen na razvit in seveda zelo turističen sever in manj razvit, prijetno osamljen jug. In ker sva prvih 5 dni preživela na severu, sva imela priložnost oblikovat in artikulirat nekaj ključnih stvari, zaradi katerih se na določenih krajih pač ne počutiva dobro. Tole so:
- Ob cesti ni brezzobih gospodov (ali, še bolje, gospa), ki za drobiž prodajajo okusne, pravkar nabrane kokose.
- Na poti do plaže vate bolščijo napisi “Privat”, “No entrance” in “Only for guests”.
- Čuden si ti, ki si na plažo prineseš svoje pivo, ne pa vsi pečeni raki na tadragih ležalnikih.
- Nenormalno težko najdeš gostilno, kjer jedo lokalci.
- Ob vseh moderni “štanci” iz povsod naokoli, nimava inspiracije na plano potegnit najine ukulele.
Pa sva se preselila na jug. Skor čisto dol na konec otoka. Našla sva tole hišico spodaj. Za 22 eur na noč, ima, pazi, tudi svojo kopalnico.
Živiva zraven ene najlepših plaž na otoku. Klong Jark se ji reče. Levo in desno od nje sta še dve, prav tako prestavljeni nekaj deset let nazaj. Peščica turistov, kristalno čisto morje, nobenega znaka o prepovedanem tem in onem.
Po tem, da sva zjutraj telovadila in da imava za zvečer že pripravljena dva ohlajena piva in ukulele kaže na to, da bova počasi le padla v pravi potovalni ritem. Če pomislim na prejšnje potovanje, ko sva ritem ujemala kar tri, skoraj štiri mesece, bo tole kar OK.
