Zadnjih 10 dni na Filipinih.
Počutim se kot tistega lepega jesenskega popoldneva, ko smo z vrečkami (ja, vrečkami, ne košarami) skakali po gozdu in nabirali kostanj. Ura je bila 11.30, ob dvanajstih pa kosilo. Hitro, hitro, hitro. Samo še tole drevo stresemo in samo še tisti kup tamle preiščemo. Pa še s tole bodico se spopadem in še tisto listje tam odkrijem. Koliko je ura? 11.40. Še imamo čas, da pogledamo še za marelami tam med praprotjo? Imamo, seveda.
In greva pogledat še za za marele na mini otočje Camotes. Menda tam ni interneta, ni veliko avtomobilov in predvsem ni tusritov. Tako je bilo leto dni nazaj. Se je to spremenilo? Javiva! 🙂
Aja, saj res. Sardine. Noro. 15 metrov od obale se vije neskončna avtocesta milijarde in milijarde sardin. Plešejo, se zvijajo, s svojo silhueto poskušajo prestrašiti plenilce. Ko se zavijejo okoli tebe, se za trenutek zaveš, kako bi bilo obstati v dvigalu, brez hrane in vode. Potem pa se zalesketajo in je spet vse OK.
Fantastično,
vse čestitke za takšne podvige, veliko korajže in zdravja tudi v bodoče,
da bomo še lahko uživali ob branju in gledanju vajinih prispevkov.
Hvala Vlado. Počasi finance že škripajo, tako da sva v zadnjih vzdihljajih, ampak se ne dava! 🙂 Hvala za lepe želje. Naj se le uresničijo! 🙂