Ne bom pozabil. Ob najinem enotedenskem druženju s šamani v pragozdu indonezijskega otoka Siberut so nama po petih dneh zavreli možgani. Pa ne od napora, vročine ali strahu. Zavreli so, ker niso bili navajeni takšnega nedela. Bilo je super, zabavno, neponovljivo, a naši možgani so vseeno sprogramirani, da ves čas nekaj počnejo. Kracajo. Tam pa ne. Preposto so podlegli njihovemu tempu življenja, ki gre nekako takole: cigaret, kava, cigaret, cigaret, cigaret, kosilo, cigaret, cigaret, poskus pogovora z rokami, cigaret, cigaret, kava, sago, cigaret, cigaret, kava, drugi poskus pogovora, cigaret, spanje. Cigaret, ker ravno ne moreš zaspat.
No, primerov, ki ni početi prav nič, tebi pa se bo zroralo in veš, da nekako pač moraš “zabiti ure”, je na potovanjih precej. Čakaš na avtobus, čakaš na letalo ali vlak. Čakaš na to, da bo avtubos sploh startal in čakaš, da bo končno prišel na cilj. Čakaš na hrano. V odmaknjeni vasici so že vsi zaspali, tvoje veke pa v Ambasadi Gavioli.
Nimaš knjige, baterija na kompu je šla papa, še papirja in svinčnika nimaš … Da sva preživela takšne urice in da niso šle v nič, sva ubrala naslednje bližnjice. Aja, naj vas opozorim. Ne pričakujte kakšnih bistroumnosti! 🙂
1. “Katero ime imam v mislih?”
Preposta igrica, kjer si ena oseba zamisli eno ime, druga pa poskuša ugotoviti, katero ime je to. Sprašuje pa lahko le vprašanja, kot so denimo: “A ima črne ali rjave lase?”, “A je njegov brat večji ali manjši od njega?” in “Ko bo star 50, a bo vozil Opla ali Mazdo?” Gre za to, da vsako ime v naši zavesti nosi neko predstavo. Recimo zame je Peter vedno močan, malce okrogel, postrižen na gobico in igra nogomet. Špela ima vedno čop, ko je bila mala je jahal konje, zdaj pa dela kot medicinska sestra v bolnici v Slovenj Gradcu.
2. Dialog golobov, krav in branjevk
Sedela sva na vodnjaku v enem drobnem indijskem mestu in čakala na avtobus. Mimo sta prišli dve kravi. In naju butasto gledali. Pa je Katka povedala, kaj si krava misli: “Lej ta dva norca. Ona z nekim kavbojskim klobukom on pa posušen, tk kot da že en teden ne bi jedel!” In je nastala igrica. Potem sva poustvarjanje dialogov iz krav prenesla še na golobe, race, mačke in pse, branjevke, mjanmarske šoferje avtobusov in ko sva se vrnila v Slovenijo po nesreči tudi na simaptičen parček v gostilni za sosednjo mizo.
3. “Kdo sem?”
Na potovanju srečaš tisoč in eno osebo. Vsak je nekaj posebnega. Nekdo ima poseben način govora, nekdo se posrečeno smeji, nekdo je ves čas tiho, nekdo miga z glavo, ko govori. Karkoli. Po nekaj dneh in tednih, ko spomin že malce opeša, se lahko igrata tudi to. Nekdo oponaša osebo iz vajinega potovanja, drugi pa ugiba, kdo to je. Zdaj ko sem to napisal, zveni skrajno butasto, ampak v resnici je veliko boljše. In ob meni, ki res ne znam oponašat, je tole hkrati zelo zabavno in žalostno!
4. Naključne zgodbice
Tale je res posrečena. Sicer zveni res preprosta in samoumevna, a nekako se je človek kar ne spomni. Pravilo je zelo preposrosto. Enostavno poveš eno random zgodbico iz otroštva. Kar tako nekaj. Predzgodba ni potrebna, prav tako ni potreben nikakršni nauk ali kontekst. Jaz sem recimo Katki razlagal, kako sem padel v jamo za kompost in ko me je ati potegnil ven, je vprašal mami: “A ga opereva al’ narediva novega?”
5. Kam greva naprej?
Najina najljubša. Sanjarjenje. Neskončno dolga igrica, ki ne pozna začetka, ne konca in predvsem nima omejitev. Kam greva naprej? Tudi takrat, ko sva že vedela, da greva počasi domov, sva se jo igrala. In tuhtala in gruntala. In se naslajala nad mislijo, da lahko greva kamorkoli hočeva. Pa čeprav samo v mislih.
