“Ohio gozaimas!” reče prešerno in odpre najina z riževim papirjem prelepljena drsna vrata. Ura je natanko – in ko rečem natanko, mislim res natanko – 4:50. Petnajst minut za ekspresno umivanje zob in praznjenje mehurja. Brez besed, le šripanje lesenega poda in rahlo vzdihovanje jutranjega dežja. Ko se srečamo na ozkih hodniki, se rahlo priklonimo drug drugemu in odhitimo dalje.
Ura je ravno odbila pet zamolknil udarcev. Še pet minut. Stopim pred svetlikajoč se oltar, se z na prsih sklenjenimi dlanmi globoko priklonim, prižgem dišečo palčko in jo postavim pred podobo Buddhe. Pokleknem na svojo blazino, spremljam jutranji ritual, ki ga s prikloni izvaja Osho-san in se prepustim zvoku recitiranja jutranjih suter.
Jutro po platnu temne noči poliva prijetne zelene odtenke mahu, cipres, javorja. Molekule zraka so prežete z vonjem dišečih palčk in ravno ko me zvoki nerazumljivih zlogov zaziba v omotičnost, me zdravi tlesk lesenih ploščic. Čas za dva 24-minutna jutranja zazena.
Zjutraj je težje. Veliko težje, kot zvečer. Zaležan sem. Boli me vrat. Pečejo me oči. Slinavke so očitno ponorele in komaj po grlu dol spravljam vse kar so pridelale. Minute tečejo počasi, kot bi se bale vsakega naslednjega trenutka. V moji glavi pa tisoč in eno vprašanje. “Ob meditaciji z zaprtimi očmi, se zagledamo vase,” je prejšnji večer razložil Osho-san. “Pri zen meditaciji pa z odprtimi očmi gledamo navzven. V svet okoli nas.” In res. Moje misli ob borbi z minutami so se le redko začele z Jaz bi ali Jaz sem. Preveč je bilo impulzov. Preveč lepih motivov. Preveč vprašanj o vsem, kar me obdaja.
“Danes bomo čistili sobo pri oltarju,” je rekel Osho-san, nekaj minut po tem, ko smo zaključili zazen.
24 ur kasneje.
“Danes bomo čistili sobo pri oltarju,” je ponovil Osho-san, nekaj minut po tem, ko smo zaključili zazen.
24 ur kasneje.
“Danes bomo čistili sobo pri oltarju,” je še nekrat pojasnil Osho-san, nekaj minut po tem, ko smo zaključili zazen.
Soba pri oltarju je velika 5 x 5 metrov. Na tleh je le lesena miza in rdeča blazina. To je to. Mi pa štirje vsak s svojo metlo in v vodo namočeno cunjico. Čistimo. “Čistimo”. Eno uro. Pometamo smeti, ki jih ni. Brišemo drobce prahu. Ko Katka najde nekaj kvadratnih centimetrov, ki še niso očiščeni, ji zavidam. Ko se ujamejo najini pogledi, je v njih le mešanica začudenja, zmedenosti, posmeha in smeha. WTF čistimo isto sobo že tretji dan?
“Bistvo jutranjega čiščenja ni v tem, da očištimo sobo,” nama je zvečer ob čaju razložil Osho-san. “Bistvo je v dejanju čiščenja. V tem, da si zadamo nalogo – v tem primeru majhno sobo pred oltarjem – in se ji popolnoma predamo. Morda se vama zdi v tem primeru to neumno, a moj namen je, da vama predam nekaj načel, ki jih bosta lahko vključila v vajino vsakdanje življenje. Razmislita …”
Stroga pravila, rigidni rituali, lovljenje minut in sekund. Zvečer pa sproščen pogovor ob čaju. Zvrhano posvečanje pozornosti drug drugemu. Smeh. Vprašanja in odgovori.
Popolna harmonija dneva.
