Ne duha ne sluha o sushiju. Japonska nama na velikem pladnju ponuja vse, samo surovih rib ne.
Preživela sva noč v internet cafeju, bila na ulico z vsemi nahrbtniki postavljena malo čez šesto zjutraj in do desetih nepremično sedela ob izvajanju najine priljubljene igrice – people watching. Eni s kravato v službo, mladenke v kiklicah pijane domov. Nekdo za vogalu je ravnokar izbruhal malce prej popito pivo, k nama prisede Pakistanec in nama razloži, da ima dve ženi. Pozdravijo naju fantje z ženskimi frizurami in hitro odtečejo h kolegu, ki se je koma sesul na tla. Prijazni natakar nama razloži razliko med sushijem z mastno, pol-mastno in ne-mastno tuno. Dedek nama prinese zemljevid mesta.
Trenutno se nahajava v vasici Aso, ki je vzniknila v 20 kilometrov širokem in 17 dolgem vulkanskem kraterju istoimenske gore. Menda največji krater na planetu. Mirno je. Zeleno. Pšenica in riž rasteta z roko v roki. In mah je. Pa krave in vonj po njih. Če se ustaviva in utišava šripanje najinih razmočenih superg, slišiva ptičke. Bangkok, oh, Bangkok.
