Skoraj nic ne jeva … Shit. Ravno pogruntal, da ne bo sumnikov. Gomenasai.
Skoraj nic ne jeva. Skoraj nic ne spiva. Po konci in sita naju drzi zvrhana doza adrenalina. Od Japonske sva okusila verjetno sele prvo zlicko predjedi, pa vendar se nama po 16 mesecih sladkega vonja po urinu, glasnih tuk-tuk voznikov in konstatnega obcutka “biti nategnjen” zdi, kot da sva padla v bazen vate. Taksne pisane, neonske. Taksne z vonjem po miso juhi in sladkorni peni.
Danes naju je cakala 80 kilometrov dolga pot iz Nagasakija v Kumamoto. Vstala sva zgodaj, pojedla zastonj rogljicek in popila kavico, nato pa akcija. V lokalni trgovinici sva naprosila koscek kartona, nanj (pre)pisala japonske kvake (島原市) za mesto Shimabara in iztegnila palec. Katka je s svojo masnico na glavi, prijaznim nasmeskom in prikloni prav vsakemu, ki se je pripeljal mimo, osvajala japonska ljudska srca. No, pa se stop sva dobila. Prvega po 20 minutah, drugega po 5 in tretjega po 3. Nato pa trajekt in nazadnje se na bus. Ze res, da sva za 80 kilometrov potrebovala skoraj 6 ur, a vse to sodi v tisto pravo japonsko izkusnjo. Izkusnjo, po katero sva dejansko prisla. In se prihranila sva. 20 eur!
V Kumamoto sva prispela, ko se je visoko nad njim zgrnil velik temno siv oblak. Okoli petih popoldne. In dezevalo je. Pred nama pa samo se ena sama naloga. V mestu, kjer hotelske sobe ne dobis za manj kot 50 eur, poiskati ustrezno prenocisce.
“Tole bova poskusila,” sem rekel.
“Internet cafe?”
Konichiwa je ena izmed petih besed, ki jih znava v japonscini. Hello pa edina, ki jo znal fant za pultom v internet cafeju Cybac na 6. nadstropju nad glavno ulico v srediscu Kumamota. Pol urice prigovarjanja, nekaj prevajalskih pomagal in je slo. Dobila sva tole na spodnji fotografiji. Cena: 27 eur za oba.
Pa ne samo to. Ta cudez od prenocisca ti za to ceno ponudi seveda neomejeno rabo interneta, brezplacne pijace (sokove, gazirane pijace, kavico, caj) in brezplacne juhice (koruzna in cebulna). Pa menda je nekje se tus. Ou yeah!
Dnevni budget na Japonskem sva morala posteno dvigniti, a danes sva uspela dan kljub dolgemu premiku preziveti skupaj za 50 eur. Ni se optimalno, a sva na pravi poti.
Ura je 8 zvecer. Za nama je dolg dan in noge nama smrdijo. Lacna nisva, ker sva popila ze vse zgoraj omenjeno. Ce bom obdrzal Katkine veke v zavihanem polozaju, si bova privoscila se vecerni sprehod. Mogoce …
