Tam čisto na dnu tega prispevka je moj posran obraz, po tem, ko me je Katka spet nasrala, da “greva, no, na tale cerkven zvonik. Poglej, saj ni tako visok.” Do vrha sva po najbolj ozkih stopničkah hodila pol ure. Če bi hotel malce pretiravati, bi rekel dve uri.
Sva v mestecu Schwerin. Najmanjši prestolnici nemške regije. Mestecu, v kateri je več kot ena tretjina vodnih površin, in mestecu, kjer očitno vsi kolesarijo s povprečno hitrostjo vsaj 80 km/h. Luštno je. Imava svojo hiško (!) ob jezeru, svoji kolesi (Katkino noče iz 5. v 6. prestavo) in v hladiniku se vedno najde kakšno lokalno pivo. Danes bi naj šla s kanujem po jezeru, pa sva to kaskadersko aktivnost raje zamenjala za lovljenje sončnih žarkov ujetih v sladoledno pisane staromestne hiške.
Noro všeč nama je severo-vzhodno nemška kuhinja. Tukaj niso samo klobasice in pivo. Je elegantna mešanica ruskih in poljskih okusov prežeta z severnomorskimi vetrovi. Po domače povedano: ribji golaž s sadko smetano in limono. Pravijo ji soljanka. Noro dobra! Ampak, da ne boste mislili, da sva all in v vse nemško. Danes na poti domov (ja, po 10 kilometrih s kolesom) sva se pregrešila in zavila v grško restavracijo. Da pa ni blo vse mimo rdeče niti, sva zraven spila domače pivo iz sosednje vasi. 🙂
Naokoli potujeva z vlaki in jutri navsezgodaj greva v mestece Rostok. Blizu je, dobro urico vožnje. Čisto ob morju. In čeprav nama že tukaj ves čas prigovarjajo, da naj se greva kopat v jezero in kasneje tudi v morje, je vse, kar si lahko mislim: “A ste nori? A ni zunaj like 15 stopinj?!” 🙂
Takole. Pod v najini hišici sva dala na ful in čas je za … pomembna prekinitev. Ravnokar je Katka javila, da ogrevanje tal ne deluje! 🙂 No, plan b. Greva pod kovter in narediva načrt za jutri! 🙂
