Utrinki iz Muong Ngoia

Vsak dan zmanjka elektrike. Prvi dan smo jo pogrešali skoraj cel dan, včeraj je je zmanjkalo za kakšno urico. Domačinom, ki so elektriko dobili šele pred nekaj leti, se to seveda ne zdi nič nenavadnega, turisti pa ob vsakem izpadu žalostni “Aaaaaaa” in ob vsakem ponovnem vklopu živahni “Uuuuuu”.

Vasica, v kateri živiva, je dolga eno glavno “cesto” in nekaj stranskih, ki se priključujejo s sosednjih gora. Mesto živi zjutraj, ob dvanajstih, ko sonce na nas pošilja prevroče žarke, ugasne in znova zaživi, ko se sonce poslovi. Takrat na ulici tetke postavijo svoje stojnice s hrano, odprejo se trgovinice, razcapančki smrkajo, kričijo in se lovijo.

Tukaj sva že četrti dan. Plan je bil ostati eno noč. A ne gre. Všeč nama je občutek, da tudi z mirnim dnem zase postoriva dovolj.