“Can we just take a look?”
“No.”
“Excuse me?”
“No buying, no looking.”
Tako je to, če si v mestu, kjer tempo vsakdana narekuje horda bogatih ruskih turistov. Bentota. Fucktota. Še vedno pa zagovarjam, da ni krivda smo njihova. Valda, če daš vsakemu otročku, ki te lepo pogleda 500 rupij, in če natakarjem puščaš napitnine v višini tedenske plače, da se raven pričakovanj dvigne. Valda. In valda, da posledično vsako nezadovoljeno pričakovanje pusti grenak priokus in se razvijejo western občutki. Zamera, jeza. Zavist.
Anyhow.
Uspešno sva presegla mejo 2000 metrov in po 5200 stopnicah dva dni nazaj osvojila vrh Adam’s Peaka. 2243 m. Naporno, a v družbi številnih postojank z grozečimi fluorestenčno oranžnimi in roza ogromnimi plišastimi medvedi ter najdražjim čajem na Šrilanki (75 rupij za šalčko), tudi zabavno. Dobri dve uri navzgor sta ob enkratnem vzkliku “Dajmo Janezi”, s katerim sta naju vzpodbudila kolega iz Slovenije (Tadeja in Matjaž, hvala), minili mirno. Manj mirno kot sestop z vrha. Saj nekaj športnika je v naju, ampak očitno ne dovolj, da bi meča tole pohodništvo zdržala brez vzdihljajev. Na trenutke vzdihljajev smrti. 🙂
Danes je že boljše. Danes malce namesto nog boli srce. Pizda. Ni mi lepo gledat domačinov, ki živijo v raju, a se zaradi takšnih in drugačnih vplivov do vsega okoli njih obnašajo skorajda brezbrižno. S finančno pomočjo bogatih Švicarjev postavijo hotel, ga zagradijo, privabijo bogate Ruse, jim ponudijo vse od A do Ž … nekaj metrov stran pa odmetavajo plastične vrečke in vso ostalo navlako, kot da Mati Narava to poje za posladek po obilnem kosilu.
Tako pač je in verjetno, četudi se pizdim tu na blogu, ne bo v prihodnjih letih nič kaj bolje. Jah, verjetno sem tudi sam pristavil svoj lonček.
Bravo!
NORO!
Juhuhuhuh! 🙂
To me malo na Bali spomne.