Sončni vzhodi naju še vedno nežno zazibajo v modre dopoldneve. Brbončice ob vsem novem kislo-sladko-grenko-pekočem še vedno kričijo in skačejo od veselja. Pregovarjanja o ceni s tuk-tuk vozniki so še vedno pain in the ass. In ko smo že pri riti. Driska še vedno vsake toliko potrka na vrata in vstopi še preden jo kdorkoli povabi naprej.
Tristotrije dnevi so za nama. Čeprav sem danes sanjal o strmoglavljenju letala sredi nekega velikega mesta, se ponavadi moje more zaključijo s prepotenim trebušnjakom in tolažbo: “OK, vse OK. Še vedno sva na potovanju.”
Nekje od daleč vonjava jesen in njeno sestro, gospo Jesensko utrujenost. Priznam. Malce nama pojenjajo moči, a se ne dava. Tega se zavedava in zato kolesja, ko je potrebno, poženeva toliko močneje.
Ceniva WC-je, ki od najine sobe niso oddaljeni več kot 100 metrov in do njih ne vodi poligon prašičjih iztrebkov. Ceniva vožnje z avtobusom, ki trajajo manj kot 30 ur. Ceniva vse, kar je podobno kruhu. Ceniva vsakogar, ki naju na avtocesti pogovorov v angleščini pripelje vsaj malce dlje od odcepov “How are you?”, “Where do you come from?”, “What is your name?”.
Myanmar puščava za seboj. Mešanih občutkov. Trekking po odmaknjenih gorovjih je bil eden vrhuncev najinega potovanja, prerivanje s trumami turistov na pagodi v Baganu žal še zdaleč ne. Pot, ki jo tlakuje država nama ne diši preveč. Ni najin stil. Morda nekoč, nekje, ko bodo padle vse pregrade in bo “doživeti” postavljen pred “videti”, se tudi midva še vrneva sem. Za enkrat je bilo dovolj.
Kmalu pristaneva v Vietnamu. V mestu Saigon. Kot nama seveda pritiče, sva že zasnovala plan, ki naju vodi izven klasičnih poti. Če se bo izšel, pa bomo še videli. 🙂
Hvala vsem, zdaj že več kot 20.000, ki naju spremljate.
Kar zajeten odstotek teh je tujcev, ki s pridom brska po koristnih informacijah, ki jih Katka objavlja na svojem angleškem blogu I Need Toilet Paper, veseli pa naju tudi to, da sva uspela na najinem Instagramu spoznati precej prijetnih posameznikov in se z nekaterimi celo srečati v živo.
In greva dalje. Najina bančna računa že “dihata na škrge”, a kljub temu je pred nama še vsaj nekaj modro-zelenih mesecev. Ali kot pravi Justin Bierer: “Believe!”
p.s. Ja, edini film izmed 36 kupljenih piratskih DVD-jev je bil dokumentarec od Justina Bieberja. 🙂
Loading ...
