Ulice tako ozke, da ko vanje zapelje zelen lokalni avtobus, se pešci stisnemo ob starodavna obzidja in upamo, da nas ne useka z ogledali. Šofer le redko pogleda levo in desno, večinoma je fokusiran na to, kam bo otresel že dobro načet cigaret. V zraku je vonj po sklopkah in ročnih zavorah, a resnično dvomim, da od njega. On zgleda profi.
Gjirokaster je naša zadnja ne-morska postojanska na roadtripu po Albaniji. Mesto je nastalo davnega 13. stoletja, nam pa je danes uspelo večerjo pojesti v restavraciji, ki se na veliko ponaša z “since 1720”.
Sva s Katko ugotovila, da vedno obstajajo “tourist traps” in “cute tourist traps”. Tole mesto zagotovo sodi med slednje. In če bi Art lepo zaspal v avtu, kot je to vedno do sedaj, in ne bi prebedel celega dne, bi so morda celo uspela privoščiti še kozarec lokalnega vina.
Danes je naš 7. dan. Z Albanijo smo se že malce spoznali. Otroka znata rečt hvala: valeminderi. Oči je prehitel prvih nekaj avtomobilov, enega celo v kulturno in družbeno sprejemljivih okvirih “prehitevanja v škarjice”. Lila noče iz etno oblekce, ki smo jo kupili pri tetki, Art bi ves čas nosil majico z napisom Albanija, čeprav je na zadnji strani posušen kakec od nedavnega previjanja.
Očitno sva tudi z izbiro termina obiska zadela terno. Prijetno hladna jutra (15ºC), ki se hitro prevesijo v zmerno vroče popoldneva (27ºC).
