Vsako leto napišem takšen prispevek. “Še en teden, pa gremo.” In vsako leto, ko ga natipkam, si rečem Pa kam gre čas? Včasih si želim, da bi nam bilo dolgčas. Da bi se pritoževali, kako se nič ne dogaja in nič ne zgodi. Da bi se kazalci malo upočasnili in ne bi otroka, vsakič ko ju pogledam, zrasla za eno glavo.
Tudi letos smo se en teden pred vzletom zaprli v karanteno. Otroka nista v vrtcu. Midva nisva naokoli. In pri nas ni obiskov. Ziher je ziher. In kot zakleto se nam prav vsako leto – tudi letos – dogaja, da ravno v tem tednu nekdo začne pokašljevat, drugi smrkat, nekoga boli glava in četrti ima prebavne težave. Ležim, pijemo čaj, se iz sobe v sobe deremo: “Lila, daj si takoj štumfe gor, drugače ne bomo šli na potovanje!“
En let (Iz Bornea nazaj na celinsko Malezijo) so nam prestavili za nekaj ur, ene karte za vlak ne moremo kupit v naprej in me je strah, da ne bo sedežev, ker pademo ravno v čas kitajskega novega leta, in ravno danes sva videla napoved, da bo letos na Tajskem rekordno vroče, mi pa Koh Kradanu sobo brez klime. All good. Zdajle ko sedim na prijetnih 22,5ºC, stuširan, s kozarcem odlične bohinjske vode iz pipe ob sebi se mi zdi, da bo to mačji kašelj. No, vam bom povedal po tretjem dnevu, ko temperatura ponoči ne bo padla pod 30ºC.
Lili je zdaj že vse jasno. Ona ve, da gremo na letalo in da bo lahko gledala riskank, kolikor bo želela. Ve, da gremo na otočke, kjer bo lahko cel dan v vodi, dokler se ji ta ne bo zagabila, tako kot lani na Fidžiju, ko je pretiravala s snorklanjem. Ve, da bo končno prišla do svojega duriana. Vsak dan. Durian, durian, durian.
Art. Art je v svojem filmu. Njemu je pomembno, da bodo letala. “Oči, a bo veliko letal?” Ja, bo. Osem jih bo. “Kaj pa helikoptel?” Ne. Tega pa ne bo. “Zakaj ne? Js hočem helikoptel!” Razlozim, da ne bo helikopterja, ker … pač. “Oči, a bomo vzeli Naoe s sabo?” Naoe. Ona nindža iz Assasins Creed: Shadows, ki jo zadnjih nekaj mesecev družinsko preigravamo na našem playstationu. Ne, Art. Ne bomo s seboj jemali playstationa. “Zakaj neeee? Js hočem Naoe!”
Spakirali še nismo. Pardon. Pakirat še nismo niti začeli. Vse, kar imava pripravljeno je foto oprema in veljavne potne liste. Veva, da gremo tokrat prvič brez vozička. Juhuhu. Ali pa ne juhuhu. Voziček je ena taka čludna reč, ki ti gre noro na živce, ko ga ne rabiš, ko pa ga, si pa neskončno hvaležen, da si ga vlačil čez vsa tista letališča, pomole, taksije in hotelske stopnice. Ampak, ja. Tokrat gremo brez. Prav tako bova oprtala oba otroka, vsakega s svojim mini nahrbtnikom in naj si sama nosita tiste … barvice in igračke iz kinderjajčk. 🙂
Če nas v Sloveniji ne požre kakšna snežna nevihta, bomo če z en teden tak čas že na letalu.
Pa srečno, pravite?
Ja, hvala, no. Kako lepo od vas.
