“… in sva tu. Na zemljevidu je tole mestece napisano by-the-way, nekje tam spodaj pod Banjarjem, ki pa je tudi zgolj tranzitno mesto na poti iz zahodne na vzhodno Javo. Pangandran. Nisva si mogla zapomniti tega mesta, tega imena, tako kot mnogih, zato si pa omisliva bljiznice. (s)Pangandaran. Lazje je,” sva zapisala 8. junija 2009 na najinem takratnem skupnem blogu 70 dni potovanja v neznano v prispevku Pangandaran aka Sedma nebesa.
Tam sva jih spoznala. Mojco in Andreja (z njim sem preživel novo leto na mojem potovanju po Indiji), Kasbota (ta naju je pospremil do apartmaja), Bowota (posodil nama je surfe) in Gopanga.
Včeraj sedim na super jagodni tortici v lokalčku Cacao, v Ljubljani ob Ljubljanici. In delam. Seveda zraven visim še na Facebooku. In se zablešči. Klikne me Gopang.
“Where are you?” me vpraša.
“Hi man, I am in Slovenia,” odgovorim.
“In Ljubljana?” vpraša?
“Jup jup!”
“I am in STA Ljubljana, come here!”
“No way,” ne morem verjeti”
“Way,” napiše in že grem na pivo!
Ko sem doživljal Indonezijo z vsemi čutili intenzivno, kot še nikoli, sem se večkrat vprašal, kako bi se ti nasmejani ljudje znašli pri nas. Med visokimi stolpnicami, z rigidnimi zakoni, na čistih cestah in parkih, med ljudmi, ki nimajo časa …
Ne znam vam povedati, kako divje mi je bilo srce, ko sem Gopangu stisnil roko. Obudil je spomine, za katere sem mislil in nesigurno upal, da so se skrili tja daleč nekam, kjer jih bom le težko našel. Ampak ne. Bili so tukaj. Čisto prisotni in pristni.
Lepa! Kaj vse se ti ne zgodi ob, na in po potovanjih…
… vedno zagovarjam, da so priprave “na” in vse tisto kar prineseš s potovanj najbolj dragoceno!