Ella. In ura je 5 zjutraj.

Ura je 5:10. Zbudil sem se na najmanjši postelji. Ever. Dolga je natanko 180 cm, široka pa (Katka je strokovno ocenila) nič več kot 120 cm. Najina sobica nekje pod vznožjem Little Adams Peaka, kot se imenuje eden izmed vrhov, ki bdijo nad Ello, je velika zgolj še dvakrat toliko.

“1300 rupies per night,” so rekle prijazne Petrove oči. “You can check the prices around. You see. This is cheap.”

Po udobni in z izjemnimi pogledi obdarjeni 7-urni vožnji z vlakom iz Kandyja do Elle, sva mu verjela na prvi pogled. Kako mu ne bi, ko pa se njegov tuk-tuk tako sramežljivo postavlja med vsemi uvoženimi orjaškimi Piaggio pošastmi.

Na vlaku sva si privoščila 2nd class, 600 rupij na osebo (cca, 3,6 eur) Nekaj med prvim razredom in razredom, kjer nimaš rezerviranih sedežev. Ni bila ravno “lokalna” izkušnja, a vseeno izjemno doživetje. Več kot se premikava in več kot doživljava, bolj prihajava do sklepa, da se pa na potovanjih res ni potrebno mučiti. Če želiš vse stvari iz okolja sprejeti v kar največji meri, moraš v prvi fazi vseeno poskrbeti zase. Za nekatere to pomeni, da dobro jedo, za nektare da dobro spijo, za nekatere, da si kdaj pa kdaj privoščijo kakšno pivo. Za mene vse našteto. 🙂 Ko je za vse to poskrbljeno, pa se lahko brez težav prepustiš toku tega časa in prostora. Lažje je. In za naju – kar je zelo pomembno – dolgoročno najbolj učinkovito.