Zadnje čase se pogosto udeležujem debat o pravilnem načinu preživljanja življenja. Je prav, da stvari kategoriziramo, je prav da se popolnoma prepustimo toku dogajanj. Naj verjamemo v usodo ali težimo k popolnemu kaozu. Verjetno nobena od teh skrajnosti ni tista prava pot skozi 70 let življenja. Kaj storiti?
V stalnem stremenju po nečem novem, daljnjem in eksotičnem včasih pozabimo na ljudi, ki nas obkrožajo že od nekdaj in kraje, ki nas čakajo le nekaj minut od našega vsakdana. Nikoli ni odveč, če raziskovanje novega usmerimo povsem v našo neposredno bližino. Četudi bo nekaj dosegljivo v vsakem trenutku, še nikakor nepomeni, da je zato manj vredno …
Ta vikend smo si z razširjeno družino in prijatelji privoščili piknik ob Savinji. Priporočam. Pomirjujoče. Pravzaprav kar mali test za vse tiste, ki ste prepričani, da znate uživati. Vam reka, sonce in jate ribic pomenijo dovolj, da znate prisluhniti sebi?
