Pa sva nazaj. V Bangkoku. Leživa na prijetno trdi postelji in se nastavljava ventilatorju. Dišiva po limetah, sveži papaji, curryju in se tu in tam še slastno oblizneva. Neznana privlačna sila naju je namreč po več kot pol leta potegnila v okusno ulično restavracijo, ki sva se je spominjala vedno takrat, ko sva bila najbolj lačna. No, pa sva spet tu.
Zadnjih 27 ur sva se premikala iz otočja Camotes nekje v notranjosti Filipinov, prek Cebuja in Manile naravnost v osrčje Bangkoka. Tako suvereno, da sva presenetila tudi sama sebe. Brez odvečnih vprašanj kam in kako, brez tečnobne utrujenosti, brez kakršnihkoli zapletov. Kot bi prišla domov na govejo juho. Brez goveje juhe.
Filipini se šele po slovesu kažejo v pravi luči. Bilo je … ne vem. Občutek, kot bi ves čas malce lebdel. Morda zaradi umirjenosti, s katero sva se lotila raziskovanja, morda zaradi mantre “kar bo pa bo”, ki naju je, kot vedno in povsod, pripeljala na najlepše kotičke te sladke države.
In kaj sedaj? Kakšen dan, dva bova preživela v Bangkoku. Namreč. Smrdiva, majic skoraj ni več, lušta se nama dobre hrane. In mango sticky rice-a. In sočnih sokov. In … In potem greva v Chiang Mai. Mesto na severu. Tam pa jovo na novo. In Jovo na Novo.
