Bilo je slabo vreme, deževalo je in pihalo. To so le trije izgovori, ki sva jih našla, da sva pobrala šila in kopita (beri: dve ukuleli in ostalo potovalno navlako) in jo z letalom mahnila nazaj na celino. Ja, z letalom. 15 ur razburkanega morja sem grede je bila dovolj nazorna lekcija na temo: “Vedno pač ni treba z glavo skozi zid!”
Con Dao je otočje nekje na jugu Vietnama, kamor letno zaide morda 20.000 turistov, od tega 19.500 Vietnamcev. Bivših zaporonikov ali pa njihovih sorodnikov. Otočje je lepo, a čuti se, da ga mučijo neke travme iz otroštva. Veter, ki se vije po praznih ulicah, šepeta nekaj čudnega.
Zanimiva izkušnja. Sploh petje s pijanimi ribiči na plaži. 🙂
