Vedno sem občudoval tiste, ki so sposobni raziskovanja samega sebe. Da lahko v situacijah ekstremnih občutij še vedno zavzameš toliko distance od samega sebe, da:
- analiziraš čustva in občutja, ki te obdajajo,
- spremljaš njihovo intenzivnost in kako niha,
- razumeš kateri dražljaji vplivajo na njihovo jakost in
- poiščeš način, kako se negativnih občutij tudi znebiti ali jih omiliti.
Na potovanju po Indiji mi je to v določenih trenutkih celo uspelo. Denimo strah, negotovost, sram. V situacijah, ko so me navdali takšni občutki, sem lahko stopil korak nazaj, pregledal situacijo, jo analiziral in se jih dejansko z miselnimi procesi uspel znebiti ali jih vsaj omiliti. Skratka, našel sem orodja, s katerimi sem lahko zaobšel ta močna občutja in tudi v teh ekstremnih situacijah funkcioniral povsem normalno.
Še vedno pa obstajajo čustva, kjer ne znam, ne zmorem in se mi zdi, da celo nočem poznati orodij, s katerimi bi jih zaobšel. Naveznost, ljubezen, zaljubljenost. Denimo. Zanje se mi zdi, da ravno pikica grenkega priokusa, ki vselej, brez izjeme spremlja vsako od teh občutij, daje njegovo pravo obliko. Definira njegov prijeten okus. Saj pekoče in pikantno ni zmerej slabo, ne?
… in sva si privoščila odlično večerjo ob Preserskem jezeru v gostilni Sajovic. Hobotnica v solati, losos z mandeljni in dagnje na buzari. Verjetno sem razmišljal več, kot bi bilo potrebno, ampak mimo tega ne morem. Res veliko dam … in prav tako veliko pričakujem v zameno. Ne gre drugače, tako funkcioniram. Preveč digitalno. 0 ali 1. Vem, da ni prav, a ob teh občutjih ne znam/nočem biti drugačen.
