Po orehe v Gruzijo

Novo je vedno najslajše. In če nam iz prve ni všeč, pravijo, da je potrebno dati 7 priložnosti. Ja, v sedmo naj bi se pokazala prava slika. Torej, ali nečesa nismo marali, ker je bil zgolj okus nekaj povsem izven našega poznanega ali pa nam ta okus dejansko ne paše.

… in ko se nama je pred kakšnim letom pogovor ustavil pri vinu, njihovih amforah in z vsem tem povezani mentaliteti, sem si prisegel, da Gruzijo enkrat obiščem. Njena strateška lega je idealno izhodišče za potovanje okoli sveta. Po eni strani za seboj pušča vse tisto, kar me ne privlači ali pa mi je tako ali drugače že vsaj malce poznano, po drugi pa odpira mnoge poti naprej na jugovzhod … tja kamor vem, da enkrat moram.

In ker okus vzpodbudi ostala čutila, osvobodi domišljijo in sestavlja želje, sem svojim brbončicam privoščil nekaj najbolj gruzijskega, kar lahko najdeš v naši bližini – nekaj tipičnih jedi v restavraciji Zlato runo.

Fant, ki je govoril presenetljivo dobro slovensko je razložil, da so tukaj z družino že 7 let in pol. In da se je naučil Slovenščine v dveh mesecih. Bravo, res! Predal je naročilo v kuhinjo:

• Šašlik (neke vrste piščančji ražnjič)
• Kuhana mešanica zelenjave v glineni posodi
• Solata na gruzijski način
• Jajčevci z orehi
• … in pol litra rdečega polsladkega gruzijskega vina

To je moje mnenje: jedi so super, na srečo (ali žalost) se od naših okusov ne razlikujejo pretirano drastično, največ okusa dajo orehi, ki jih uporabljajo skorajda povsod. Piščančje meso je imelo drugačen, svež priokus. Kuhana zelenjava je bila kot dobra mamina mineštra za zdravljenje mačka. Vino je bilo odlično. 21 evrov za 0,7 deci … ga je prijazni fante moral spakirati še za domov.

Na kratko: priporočam. Ne pričakujte multiplih orgazmov vaših brbončic, prav gotovo pa lahko doživite nekaj drugačnega. Za prijeten večer.