Pocasi prihajam blizje

“100 rupies? No, no, no, no. Not possible!” mi pravi, tale prijazna, v zeleni saree odeta gospa ta trenutek na moji desni. Sedaj lahko z gotovostjo trdim, da sem noci v Goi prezivel v dalec najcenejsi sobici. Ze res, da imam meca odrgnjena malce pod kolenom in da sem se vsaj dva- do trikrat na noc zbudil ze na pol iz ravnotezja in na poti k tlom, pa vendar. Prihranil sem toliko, da lahko investiram drugam. Disece palcke (za ob branju na ogromni skali, ki se se vedno …), knjiga White tiger, super zdrava hrana v posebej temu namenjeni gostilnici …

Za njih vsakdan, za nas eksotika

Mojo zadnjo noc v Goi bom daroval veselju ob vsem kar imam in bom kadarkoli imel. Mogoce sem se pred zacetkom potovanja in z nekaj predhodnjimi izkusnjami toliko pripravil na ta-slavni-indisjki kulturni sok, da del pomembnih informacij ni uspel prodreti do mene. Podobe so se ustavile v oceh, pomen so pozrle misli na tisto lepo.

Iskreno mislim, da ljudje tukaj niso tako srecni, kot se morda zdi ob prvem vpogledu To je sicer zelo mocna teza, zato naj jo poskusam vsaj deloma argumentirati.

Za popotnike se Indija, verjetno tako kot vecina drzav, ko jih obisces prvic, pokaze v svezi, eksoticni, privlacno drugacni luci. Vsako nase cutilo dozivlja “overdose” in ker “prevec ni nikoli dovolj”, to ne more biti slabo. Vidimo le tisto najlepse, tisto prijetno in mikavno. Dobro hrano, lep nasmeh, zelen palme.

Spoznavamo nove ljudi, prijetne sogovornike, dobre sopivce ob ognju na plazi. Delimo zgodbe, ki se praviloma vedno zacnejo “Where do you come from?” ali “What is your name, my friend?”. “How do you like India?” je ze druga stopnja. Spoznavamo se povrsinsko. Saj, kaj pa lahko pricakujemo od prvega, nekajminutnega stika z domacinom.

Zbudim se. Malce popraskam tisto odrgnino na mecih, se previdno skobacam iz postelje, odprem roza vrata in stopim naravnost na mini dvorisce. Gospod je tam. V beli prepoteni in umazani majici na naramnice, rumenimi ocmi, neobrit (wow, vsaj nekdo se poleg mene), lisasto rdecimi zobmi … “How was you business yesterday, sir?” zacnem pogovor, tako kot skoraj vsako jutro ali vecer, ko me pospremi z “Good night.” “Was it good. Any tourists?” Ob mojem prvem tovrstnem vprasanju se verjetno ni cutil dolznega podati odgovor. Ob mojem prvem tovrstnem vprasanju verjetno nisem zelel, da se cuti dolznega podati odgovor. Tokrat je bilo drugace.

“No business sir, no business. No money. This year no tourist. Maybe one boat trip per day, maybe no boat trip. Only one couple, one couple. Boat trip. Today. Some money, not much.”

Nadaljujem z vse bolj tezkimi in pomembnimi vprasanji. Zakaj je tako, kako bo resil situacijo, imajo dovolj, kdaj bo bolje? Ne zvem odgovorov. Se vedno je odgovor isti. “No business sir. No money. Only one couple.”

Ceprav nasmejani in veseli, ceprav shanti in namaste, Indija od svojih ljudi, tiste velike vecine, ki zivi skoraj ali pa ze preko roba, terja visok davek. Trdo delo je tukaj imperativ. Nekaj, kar te spremlja od malega naprej. Tako kot denar, si je tudi spostovanje, ugled in besedo potrebno prisluziti s trdo roko, mocno hrbtenico in solzami zgolj nekje na samem.

Verjetno se moj kulturni sok zacenja sele tukaj, sele sedaj …

Preberi tudi kaj od tega

Vpiši svoj komentar ...

Loading Facebook Comments ...

One Comment on “Pocasi prihajam blizje

  1. Ampak, a ni bistvo Indije biti srečen, pa čeprav z drobižem v žepu?
    Je to res samo maska za nepoznavalca kot sem sam??
    Me res zanimajo tvoja dognanja.

Leave a Reply

Your email address will not be published.