Vem, da ni pravicno do mene, do samega sebe, ampak na vseh potovanjih pretiravam v zelji po dozivljanju vsega mogocega. Za vsako uro, tudi minuto, ko ne izkusam ali okusam necesa eksoticnega se mi zdi, da zapravljam neskoncno priloznosti. Tokrat, se posebej tokrat v Indiji, sem si zadal res ubijalski tempo …
Pa je rekla Indija: “Sloooow, doooooown!”, me polozila v posteljo, dala vrocine ravno za okus, zelodcek sprogramirala tako, da me vsake toliko casa spomni nase in ocem narocila, naj vsako jutro in vecer bolijo nekaj manj kot minuto. “Sloooow, dooooown!”
Tam sedi, cisto na koncu ulice, v kotu, oblecen (bolj slecen) nenavadno, obdan z zelo barvo in tisoc drobnimi napisi. Skrit ocem. Z rdeco piko na celu. Pred njim nekaj deset velikih kozarcev z zelenimi zamaskim in nenavadno vsebino.
Prisedem, razlozim svoje probleme na dolgo in siroko. Bozicna vecerja, ogromna bozicna vecerja, nekaj piv, kerozin, spanje zunaj na mrzlem, vrocina, glavobol, zamasen nos… Spet ene tistih rumenih oci. Strmijo vame. In seveda kmalu ugotovim, da gospod ne govori anglesko.
Me prime za roko, meri pulz. Z eno roko me drzi za mezinec, z drugi cez zapestje. 10 minut. Vcasih me pogleda v oci. Odneha. Z najvecjo mero suverenosti predse postavi pet lonckov (tistih zelenih), razgrne casopisni papir. Zlicka tega, dve zlicki tega, par zlick onega. Ob vsaki novi sestavini mi skrbno pokaze se slikico, kako ta rastlina izgleda v zivo. Zmesa, vsuje v vrecko. Vrecko prime z dlanmi, sklenjene dlani prisloni k celu, se obrne proti svojemu hinduisticnemu oltarcku in zmoli. Polovico zlicke popijem trikrat na dan, zmesano v vroci vodi.
“Sloooow dooown.” Mnogo je stvari, ki sem se jih iskreno bal pred odhodom na tokratno potovanje. In kot sem napisal ze pred odhodom, sem se najbolj bal samega sebe. Ne bom hvalil dneva pred nocjo, ampak danes, ko sem popolnoma na dnu z energijo, ko mi telo ne dopusta vecjih podvigov in ko razmisljam le toliko, kolikor je najbolj potrebno, sem ugotovil, da lahko enormne kolicine zadovoljstva najdem tudi v tako drobnih stvareh kot je popoldanski spanec na vroci ogromni (se vedno se samo meni zdi ogromna) skali, okus nove najljubse pijace iz manga ali kratek sprehod tja v neznano.
Za bozic sem dobil najlepse darilo. Stric bom!
